Nominiranci bodo prvič predstavljeni na odprtem odru 4. Festivala celostnega zdravja v soboto in nedeljo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na stojnici projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko prevzamete glasovnice ali glasujete neposredno tukaj: GLASOVNICA SKUPAJ ZA ZDRAVJE
Rok za oddajo glasov je 28. februar.
Ljubezen do kulinarike ji je bila položena v zibelko. Romana večji del dneva preživi v resnem poslovnem svetu, v preostalem času pa si privošči sproščenost v kulinariki, ob branju knjig in gledanju filmov. Prepričana je, da je hrana vir dobrega počutja, dodano vrednost pa dobi, če jo uživamo v dobri družbi. Občasno se pregreši z »nezdravimi« živili, in to v prepričanju, da ji užitek v grehu pomeni več, kot pa bi ji lahko škodila slastna sladica.
Kurjifutr – nenavadno ime za kulinarični blog. Kaj nam sporočate z njim?
Kaj jedo kokoši? Vse. Kot otrok nisem hodila v vrtec, pazila me je stara mama. Tam sem imela kokoši, in te so jedle vse. Tudi makarone s paradižnikovo omako. Rumenjaki njihovih jajc so bili temno oranžni. In tudi rek »raztresen si kot kurji futr« mi je še kako znan. Konec koncev pa se tudi dobro sliši.
Kdaj in zakaj ste začeli pisati blog?
Od prvega zapisa je minilo dobrih pet let. Povod za to je bila želja, da se izognem pisanju povsod zalepljenih listkov in receptov za vsako prijateljico ter znanko posebej. Zdaj imam tudi sama boljši pregled nad vsemi uspelimi in neuspelimi kuharskimi podvigi. Ob tem vadim še fotografiranje, obdelavo fotografij, pisanje in ozadje spletnih strani.
Zadnje čase je nekoliko manj objav na vašem blogu. Zakaj?
Razlog je moj nekoliko prenovljeni jedilnik, saj sem se morala zaradi zdravja odpovedati glutenu. Že pred leti sem z jedilnika umaknila večino živil živalskega izvora, in to mi ni bilo težko. Pri glutenu pa imam kar nekaj težav. Obožujem vonj in okus sveže pečenega peciva, kruha in vseh kvašenih dobrot. Kljub temu da se po izločitvi glutena počutim neizmerno bolje, se še vedno nisem sprijaznila z dejstvom, da je gluten zame prepovedan. Tako v pustnem času tiščim nos v partnerjev krof in se »najem« vsaj vonja. Ko se bom nekako sprijaznila s tem, bo najbrž tudi na blogu znova živahnejše.
Ne gre za tipičen kulinarični blog. Odločili ste se za širša obzorja?
Od nekdaj so mi ljubše kulinarične knjige ali oddaje z zgodbami o ljudeh, potovanjih, življenju nasploh. In če me kak recept spodbudi k razmišljanju ali obujanju spominov, to z veseljem napišem. Včasih je ravno obratno – zgodbe, doživetja in spomini napišejo recept.
Ekonomistka v domači kuhinji? Kako je to videti?
Kuham, pečem, fotografiram in veliko govorim – to zadnje pravi moj partner. Če gledam z očmi ekonomistke, ustvarjam izgubo. Če gledam z očmi hedonistke, pa vrednost raste v nebo.
Ljubezen do kulinarike je družinska tradicija.
Kuhamo vsi. Moja starša, moja sestra in jaz. Mami se pogumno in ustvarjalno loteva vsega. Oče je specializiran za morske dobrote in pekoče čilijeve omake. Sestra pa je že prava profesionalka v pripravljanju presnih sladic. Če sežem še globlje v preteklost, moram povedati, da me je ena od starih mam razvajala s hrano. Pa naj je bil to le »zmečkan krompirčk« ali vrhniški drobnjakovi štrukeljčki. Vse to nam gre tako dobro od rok, da le redko kje jemo tako dobro kot doma. A priznam – najbrž je kriva skrivna sestavina, ki je ni nikjer drugje. Mi. Naši odnosi, naši spomini, naše dogodivščine.
V vaših receptih se učimo, kako se zdravo prehranjevati.
Danes je vse zdravo in po drugi strani vse strupeno. Včasih sem še sama zmedena. V osnovi je zame zdrava hrana pridelana na domačem in sosedovem vrtu. Kadar to ne gre, naj bo čim manj predelana in naj ne bo škropljena s pesticidi ter gnojili. Večinoma se izogibam predelanim sladkorjem, živilom živalskega izvora in glutenu. Zavedam se, da preveč rada kuham in pečem in da bi bilo bolje pojesti več surove zelenjave. Torej, ne me popolnoma posnemati.
»Od začinjenih stvari imam najraje ostre jezike.« Pojasnite ta zapis, prosim.
Močno začinjene hrane ne maram preveč. Začinjeni, konstruktivni in kritični pogovori pa so mi v veliko veselje. Tako lahko rastem, se učim in si širim obzorje. Vse me zanima, sem zelo vedoželjna.
Kako nastajajo vaši recepti?
Če me pritegne kateri od receptov, preverim zaloge v shrambi in ga priredim glede na živila, ki so mi na voljo. Včasih uspe, včasih ne. Do zdaj je bilo še vse užitno. Recepte torej prirejam zaradi pomanjkanja ustreznih sestavin ali zaradi načrtne zamenjave sestavin z bolj zdravimi.
Mestno okolje, vaško vzdušje, gozd ob hiši, samota v bloku? Kakšen svet vam je pisan na kožo?
Rada sem blizu mestnega dogajanja in blizu krajev, kjer opravljam vsakodnevne obveznosti. Najraje tako blizu, da so stvari dosegljive peš ali s kolesom. Zdaj imam do mesta 15 minut, po drugi strani pa imam za hišo gozd. Idealno. Če bi mi kdo priskrbel še pretežno sončne dneve s temperaturami od 25 do 30 stopinj Celzija ter morje, ki bi bilo od hiše oddaljeno le nekaj metrov, bi bilo pa že kičasto.
Kaj skuhate, ko ni veliko časa?
Testenine. Že od nekdaj. Da se jih pripraviti na 1001 način in nikoli se jih ne naveličam.
Čim manj pospravljanja in pomivanja?
Res je, »jaz kuham, ti pomivaš« je eden najbolj priljubljenih stavkov, ki jih izrečem v svoji kuhinji. Sicer pa obožujem jedi, ki se pripravljajo v eni posodi. Tako je manj pospravljanja in pomivanja.
