Med paraziti, ki naj bi se jih nenehno bali, so nematode (gliste, ki jih je veliko vrst) in tudi metljaji; ti imajo zelo zapleten sistem življenjskega razvoja, vmesni gostitelj pa je sladkovodni polž. Jajčeca morajo priti v vodo, tam jih poje polž, v njem se parazit razvije v vmesno razvojno stopnjo, potem polža zapusti in odplava (po obliki je kot žabji paglavec, le da je precej manjši), pritrdi se na vodno rastlino, ki jo poje živina, lahko pa tudi človek oziroma človek zaužije meso okužene živali. »Izpolnjenih mora biti torej kar nekaj pogojev: bližina vode, poljedelska dejavnost, gojenje neke kulture; tipično je gojenje riža, na primer. V vseh teh tekstih, ki strašijo ljudi, navajajo, da se lahko metljaji v kateri koli razvojni fazi naselijo v katerem koli organu človeškega telesa očitno kjerkoli na svetu, tudi pri nas. V resnici pa so velikega metljaja (Fasciola hepatica) nazadnje zasledili na ljubljanskem Barju pred 40 leti. Pozneje ni bilo nobenega več, vsaj slišati ni bilo, da bi kdo naletel nanj,« je razložil Anton Komat.
Mnogi paraziti pri nas ne morejo preživeti. Ko je bil še lovec, je v vseh letih pri vsej uplenjeni divjadi enkrat samkrat naletel na metljaja pri srni. Druge vrste metljaj, Fasciolopsis buski, pa je vezan le na kraje v vzhodni Aziji. Če bi ga kak popotnik prinesel k nam, se ne bi obdržal, ker pri nas ni pravih razmer, da bi preživel vse svoje razvojne stopnje. Res je sicer, da lahko v latentni fazi preživi tudi eno leto, da dnevno izleže nekaj tisoč jajčec, vendar pa nimamo riževih polj, ustreznih temperatur in vlage, tako da v naših krajih ne more preživeti, zato so vsi ti strahovi popolnoma odveč. Strašljivi teksti navajajo, da naj bi se naselil v vseh človekovih organih, a tudi to ni res. Pride izključno le v črevo, seveda v krajih, kjer ima zagotovljene življenjske razmere za vse svoje razvojne faze.
Večcelični organizem v enoceličnem?! »Tisto, kar me je spravilo v krohot, pa je, da naj bi te pošasti uničevale čisto vse organe, tudi možgane, in naj bi povzročile, da bi ljudje zaradi njih umirali, kar je popolna neumnost,« je povedal Anton Komat. In kako naj bi to zdravili? Ponujajo vam neko elektronsko napravo, nekakšen generator impulzov z določeno frekvenco, ki pobije vse parazite. »Že pred leti sem doživel nekaj prav zabavnega,« je začel pripovedovati. Ves čas se mu dogaja, da ga popolnoma neznani ljudje ustavljajo na cesti, sprašujejo vse mogoče in mu tudi pripovedujejo vse mogoče. »Tako me je nekoč neki moški začel nadlegovati z zgodbo o parazitih, ki da živijo v rdečih krvničkah v naši krvi. Ti črvi naj bi torej prebivali v eritrocitih. Šlo mi je na smeh. Rekel sem mu, čakajte, človek, saj to sploh ni mogoče. Te stvari kar malo poznam in kolikor vem, so črvi mnogoceličarji. Ne more torej mnogoceličar živeti v enoceličnem organizmu. To je tako, kot da bi hoteli v litrsko posodo naliti 30 litrov tekočine. Ni možno. Bolj ko sem ga prepričeval, manj je zaleglo. Fanatično je trdil, da paraziti živijo v eritrocitih, kar povzroča vse mogoče bolezni. A glej ga zlomka, on pa da ima neko napravo, ki bo te črve v rdečih krvničkah pomorila. Vidimo torej, da se take zgodbe kar ponavljajo. Čeprav je od tega minilo več kot deset let, se zgodbe spomnim, ker je tako nenavadna.« »Človek je bil tako zelo prepričan, da ima prav, da so mu oči dobesedno žarele, poskakoval je okrog mene, popoln fanatik, ki se ga ni dalo prepričati z razumno razlago. Na vsak način me je hotel zvleči k sebi domov, da bi mi pokazal, kako deluje tista njegova naprava.«
Zakaj ljudje nasedajo? Tisto, kar čudi pri takih zgodbah, je, da jim ljudje nasedajo. Kako je to mogoče, kam je izginila vsa zdrava pamet? »Če malo pogledamo v zgodovino, se mi zdi, da je sedanje obdobje zelo podobno tistemu ob koncu srednjega veka. Sistem začne propadati, je v zatonu, na površje prinese vse vrste prerokov, jasnovidcev, rešiteljev, komedijantov, klovnov, ki se torej pojavijo, ko neki sistem propada. Takrat se obupani in prestrašeni ljudje oprijemajo za slamice. To je čas komercialne nečimrnosti, norega potrošništva. To je svet strahu in pohlepa. Ljudje so vedno bolj negotovi in prestrašeni, ker je razpadel sistem vrednot. Ta kombinacija pa je za družbo pogubna. Ni več socialne mreže, ki je vzdrževala stabilnost družbe. Zato so množice izpostavljene manipuliranju, vzpostavljeni so vsi pogoji, da pridejo na površje take zgodbe, kot so te o parazitih, ki napadajo vse ljudi po vrsti. Po drugi strani pa imamo znanost, ki se povezuje s korporativnim kapitalom, to pa je ena najhujših spreg, kar jih je. Mi pa smo še vedno prepričani, da je znanost plemenita in inteligentna, v službi ljudi. Toda tudi univerzitetna znanost je vržena na trg. Inovacije patentirajo velike korporacije, s tem pa lahko manipulirajo. In tudi širijo strah. Ker jih ne zanimajo posledice odkritij, zanima jih samo dobiček po načelu 'profit nam, posledice ljudstvu'. Izgubljamo nadzor nad dosežki znanosti. Ko je znanost kupljiva, ne moremo več govoriti o etiki, temveč o Faustovi pogodbi s hudičem. Torej, hudič ti plača, ti mu daš pa svojo dušo. Prav to pa povzroča negotovost. V takšnih razmerah ljudje nasedajo na vse mogoče grožnje in v strahu iščejo rešitve, ki jih ponujajo prej imenovani preroki, rešitelji, klovni vseh vrst, prodajalci upanja,« je prepričan Komat.
Več v Zarji št. 7, 13. 2. 2018.
