Mnogo ljudi meni, da je pridobivanje ali izgubljanje telesne teže povezano le s kalorijami in močno voljo. Vendar se ne raziskovalci ne znanost s tem ne strinjajo več, saj je v to močno vmešan hormon leptin, o čemer ste lahko brali tudi v Zarji. Odpornost proti leptinu naj bi bila glavna krivka za odvečne kilograme. Kako jo premagati? S Krusejevo dieto!
Hormon leptin tvorijo maščobne celice telesa. Nekateri ga imenujejo hormon zadovoljstva, a tudi hormon stradanja. Možganom naj bi sporočal, da ima telo dovolj shranjene maščobe, da organizem ne potrebuje več hrane in da lahko izkoristi (izgoreva) kalorije z normalno zmogljivostjo. Sicer pa ima tudi veliko drugih nalog v telesu, saj vpliva tako na plodnost kot na imunski sistem, delovanje možganov, krvni obtok, spolni razvoj in še kaj. Vendar je njegova glavna naloga (tako vsaj menijo raziskovalci) uravnavanje količine energije; koliko naj bi človek pojedel, da bi normalno deloval, in koliko maščobe naj bi organizem shranil. Leptin torej skrbi, da človek ni lačen oziroma da se ne prenajeda. Zelo je učinkovit pri preprečevanju lakote (stradanja), dosti manj pa pri prenajedanju.
Več maščobe, več leptina. Ker hormon tvorijo maščobne celice, je logično, da čim več ima telo maščobe, tem več leptina bo sproščalo. Potem pride po krvi v možgane, od koder pošilja signale hipotalamusu, ki nadzoruje, koliko in kdaj naj bi človek jedel. Če je leptina veliko, pove možganom, da je shranjenih dovolj maščob – ali drugače: če ga je malo, dobijo možgani obvestilo, da obstaja nevarnost stradanja. To gre takole: ko človek jé, se poveča količina maščob, poveča se tudi količina leptina, kar povzroči, da človek jé manj (oziroma da neha jesti) in izgoreva več. Ali narobe: ko človek ne jé, se količina maščob v telesu zmanjša, enako tudi količina leptina, človek poje več in izgoreva manj. Torej je glavna naloga leptina, da možganom pošlje informacijo, koliko maščob je shranjenih.
Možgani ne dobijo obvestila. Ljudje s preveliko telesno težo imajo torej veliko maščobe v maščobnih celicah in s tem veliko leptina. Torej ne bi smeli biti več lačni, saj bi možgani morali vedeli, da je v telesu dovolj shranjene maščobe. Vendar nastane težava: leptina je veliko, možgani pa o tem ne dobijo sporočila. Temu pravijo odpornost proti leptinu, podobno kot pri sladkornih bolnikih obstaja odpornost proti inzulinu. Zato znanstveniki pravijo, da je to vzrok za glavno biološko nepravilnost pri debelosti: ker možgani ne dobijo sporočila, da je bilo hrane dovolj, se še naprej neutrudno trudijo, da bi preprečili stradanje. Človek poje preveč, obenem pa se zmanjša tudi poraba energije. Možgani človeka silijo, da pokuri manj kalorij oziroma počiva, kar pomeni, da prenajedanje in premalo telesnega gibanja nista glavna vzroka za pridobivanje telesne teže, ampak sta posledica odpornosti proti leptinu, kar je hormonska nepravilnost. Za večino ljudi, ki si prizadevajo, da bi z močno voljo preprečili normalen odziv na občutek hude lakote oziroma stradanja, je to misija nemogoče. Ko ljudje namreč izgubljajo težo, se znatno zmanjša količina leptina. To si telo spet razloži kot nevarnost za stradanje, hkrati pa je to tudi glavni vzrok, zakaj ljudje, ki so zelo shujšali, kmalu pridobijo vse nazaj, pa še kaj za povrh, kar je dobro znani jo-jo učinek.
Več v reviji Zarja št.,37. 12. 09. 2017
