Samo ugibam: molk sprijaznjenosti? Sivolasi Mehičan po imenu Jose Angel Gurria, generalni sekretar združenja gospodarsko najrazvitejših držav, nas je ob tem, da smo ena najhitreje rastočih držav v evrskem območju in bo naša gospodarska rast konec leta menda kar 4,5-odstotna, vljudno oštel: produktivnost nam pa prav nič ne raste, staramo se in glede tega nismo še nič ukrenili, nižje kvalificirani poklici so preslabo usposobljeni, starejše generacije so skoraj operativno nesposobne, odločno prebliskovito izginevajo v pokoj (če sploh imajo službo), vsekakor pa se ogromne armade starejših nezaposlenih veselo ogibajo novemu znanju. Oh, in ukiniti je treba dodatek na delovno dobo ter uvesti šolnine! Revnim nadarjenim pa dati študentska posojila.
Kot se vsi še dobro spomnimo, ukrepi, ki so v kriznih letih leteli iz evropskih generalštabov, nikakor niso zmagovali na lestvicah priljubljenosti, še manj so bili nežni in kdaj celo koristni ali potrebni ne, a nekako je uspelo vladajočim ustvariti vtis brezupne nujnosti. Da bo nekoč potem spet bolje. Četudi se vse to o produktivnosti, usposobljenosti in upokojevanju zdi resnega razmisleka vredna boleča resnica, pa se navadnemu človeku, ki makroekonomijo uvršča tam nekje okoli vedeževanja, poraja nekaj vprašanj.
Kako si vrli guruji visokega kapitalizma predstavljajo dvig produktivnosti v deželi, kjer je večina zaposlenih podplačana in nesposobna dostojnega preživetja celo z dvema delavskima, to je minimalnima plačama, ki z vsemi dodatki, nadurami, ki pogosto niso niti priznane, kaj šele plačane, nikoli ne presežejo magičnih 700 evrov? V deželi, kjer so stavke te najnižje kaste, ki se kdaj pa kdaj celo ojunači bojevati se za svoje pravice, uradno označene kot neprimerne in nezaželene?
Nadalje – in oprostite, ker ne razumem: kako gresta skupaj ukinitev dodatka na delovno dobo in hkrati povečanje spodbud za daljše delo? Spodbudo, da delavca dlje obdrži v službi, sklepam, dobi delodajalec in se lahko nanj požvižga, delavec dobi pa figo in manjšo plačo, mar ne? Predvsem pa: naši ljudje so po generacijah torej precej enakomerno neusposobljeni za želeno rast produktivnosti. Za nazaj ni kaj, razen dodatnega usposabljanja (o učinkovitosti tovrstnega zapravljanja javnega denarja na zavodih za zaposlovanje raje ne bi), za naprej pa bodo to torej uredile šolnine?! Navodilo vzradoščenim staršem: minimalno plačo boste odsihmal šparali na tri konce: za penzijo, dohtarja in šolanje otrok. Fin obet za razrast delovne vneme, s katero ima dvig produktivnosti nemara še kaj opraviti.
Brezplačno javno šolstvo in ob njem zdravstvo seveda nista nikakršna eksotična posebnost ali celo slabost neke zakotne podalpske države, kot nam skušajo vse pogosteje servirati pohlepni sli razvitega sveta, temveč dva od stebrov »visokega življenjskega standarda«, kot ga v Sloveniji vidi Guerria in se temu najbrž po malem čudi. Gre ga razumeti, ko pa je »visok standard«, kot sta dobro šolstvo in zdravstvo, v razvitem svetu rezerviran le za ultrabogate, navadni ljudje nanj tam že dolgo ne upajo več. Da morda ne nasedamo temu že tudi mi? Molk po osupljivem priporočilu ni ohrabrujoč.
Kaj bi po morebitni uvedbi šolnin torej čakalo revne nenadarjene, če pustimo zdravstvo tokrat ob strani? Izobrazba in z njo vsaj možnost vsekakor ne. Omemba kast malo prej vsekakor ni naključna. Ukrepe trojke, varčevanje in zamrzovanje, smo pred leti še nekako požrli, ker so nas pač strašili z bankrotom države, toda zakaj bi se v nedogled odrekal ob sanjski gospodarski rasti le in izključno čedalje večji nižji sloj (ne pozabimo, okoli 600.000 Slovencev je na pragu revščine)?!
Nezaslišano je to lomastenje po preostanku naših pravic, le da se zdaj temu pač ne reče več doktrina šoka, ampak »priporočila«. Okoli katerih se lahko menda celo sami odločamo. Kot da je to za našo mersko enoto za uslužnost (slovenske politike) sploh vprašanje. Poleg tega: četudi vljuden krokodil je še vedno lačen krokodil. Bi se torej v tej ljubki podalpski oazi poslednjih enakosti vendarle nehali ukvarjati z obrobnostmi, kot so razni murki za predsednika, ampak se posvetili vsebinskim vprašanjem naše skupne prihodnosti: bomo dovolili, da nam vzamejo še to malo, kar nam je ostalo, brezplačno šolanje za naše otroke, denimo, ali pač in nikakor ne?
