Za nami je obdobje, ko je večina grešila v vseh mogočih pomenih te besede. Predvsem pri mizi. Neskončno sladkanje, jedi, bogate s kalorijami, ki jih je marsikdo poplaknil s kakšno žlahtno kapljico čez mejo zmernega. In seveda rekreacija, ki v veselem decembru običajno temelji na tekanju od trgovine do trgovine. Vsi torej že vemo, da je januarja čas za dieto. Kolikokrat se vam je že izjalovila?

Dobro poznamo formulo, po kateri naj bi nas do cilja pripeljali okrnjeni obroki in veliko več gibanja. Predvsem odrekanje vsem dobrotam bo po mnenju večine prineslo želene rezultate, vendar nam po nekaj tednih ali morda mesecih vse pade v vodo. Zakaj? »Diete, ki prinašajo močno omejevanje pri prehrani ali izločanje nekaterih skupin živil, na primer ogljikovih hidratov, kar je dolgoročno ne samo zelo težko izvedljivo, ampak tudi nevarno, so običajno neuspešne,« pojasnjuje Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka. »Po koncu diete se vrnemo k staremu prehranjevanju, kilogrami se vrnejo, zaradi predhodnega omejevanja pa dostikrat zaužijemo še več kot prej, zato se jim pridružijo tudi novi. Ujetost v začarani krog dieta–hujšanje–konec diete–pridobivanje teže pusti zelo slabe posledice ne le na telesni, temveč tudi na psihični ravni, počutimo se krive, neuspešne, samopodoba se slabša. Časovno omejene diete torej lahko prinesejo le časovno omejene rezultate, za dolgoročni uspeh je potrebna sprememba življenjskega sloga, kar pa lahko dosežemo le tudi s psihološko, celostno spremembo.«

Ne lakota, hrepenenje

K nabiranju neželenih kilogramov pripomore veliko dejavnikov, med njimi je veliko psihičnih. Hrana nam dandanes ni le gorivo za življenje, nosi namreč tudi številne simbolne pomene – in prejšnji mesec smo jo zanesljivo dodobra poveličevali. »Povezava med hrano in blaženjem neprijetnih občutkov nastane že ob prvem stiku s hrano, ob dojenju, pozneje se lahko še okrepi, če npr. starši otroka s hrano nagrajujejo, mu jo ponujajo v tolažbo in pomiritev,« nadaljuje sogovornica. »Tako se pripravi dober teren za zlorabljanje hrane z namenom potešitve čustvene lakote – jemo, ker smo osamljeni, ker nam je dolgčas, smo žalostni ali v stresu in se tega pogosto niti ne zavedamo. Zato je zelo pomembno, da ugotovimo, zakaj in v kakšnih okoliščinah posegamo po hrani, da prepoznamo čustveno lakoto. Ta se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj. Ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po nezdravi hrani, nad količino pa nekako nimamo nadzora, zato takšno prehranjevanje vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega obreda.« Čezmerno prehranjevanje in posledična odvečna telesna teža sta torej pogosto simptoma drugih težav: »Denimo zapolnjevanja čustvene praznine in potlačevanja neprijetnih čustev, kroničnega stresa in preobremenjenosti, depresije ali anksioznosti, v ozadju pa so lahko kompleksne težave z medsebojnimi odnosi, na delovnem mestu, denarne težave, travmatične izkušnje iz preteklosti ... Za začetek je torej ključno, da vzrok prepoznamo in ga začnemo po stopnjah odpravljati.«

Več v Zarji št.1, 3.1.2017