Nismo bili pripravljeni. »Najstniki zajemajo virtualno resničnost hlastno in s polno žlico, na vprašanje, kako se učijo upravljanja pametnih naprav in številnih aplikacij, pa se pohvalijo, da so samouki. Digitalni samorastniki, kot sama imenujem naše najstnike, so se nam zgodili, ker tako starši kot učitelji nismo bili pripravljeni na to, da bo razvoj digitalne tehnologije prinesel potrebo po digitalni vzgoji. Z zamudo se lotevamo tega, kar bi morali storiti že najmanj pred šestimi leti, in ob tem ugotavljamo, da je digitalno vzgajanje najstnikov, ki so vsi že nekaj let srečni lastniki pametnih telefonov in tudi precej bolj izkušeni od nas, pravzaprav težka naloga,« je ugotavljala Barbara Kampjut, ravnateljica Osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani. In predlagala: »Omejevanje, filtri, določanje ur in štetje minut ni digitalna vzgoja. Otroka je treba naučiti pogumnega, a premišljenega in odgovornega vstopanja v digitalni svet. Drugi del digitalne vzgoje pa mora prevzeti šola z uvedbo predmeta, s katerim bi se lotili učenja odgovorne in varne uporabe digitalne tehnologije in aplikacij.«

S telefonom tudi na stranišče. Kampjutova je med učenci predmetne stopnje opravila raziskavo, v kateri je med drugim ugotovila, da slaba tretjina starejših osnovnošolcev po lastni oceni preživi na spletu do dve uri na dan, skoraj polovica od dve do štiri ure, 23 odstotkov pa kar od štiri do šest ur! »Pri tem pa se moramo zavedati, da je čas, ki ga preživijo z digitalno tehnologijo, v resnici še višji. Najstniki so namreč večopravilni: medtem ko pišejo nalogo ter se učijo, obenem odgovarjajo na sporočila ali objave na snapchatu, poslušajo glasbo na youtubu, preverjajo instagram ... Kar 28 odstotkov pa jih pametni telefon vedno vzame s seboj v kopalnico ali na stranišče!«

Več v Zarji št. 22, 31. 5. 2016