France Prosnik s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor je name naredil močan vtis pred nekaj leti, ko si je upal naglas izjaviti, da starši ne bi smeli vedeti vsega, kar počnejo njihovi otroci, saj bi jim to onemogočili. V svetu, kjer je skrb za varnost otrok postala že prava – in pogosto škodljiva – obsesija, je takšna izjava uradne osebe redkost. »Off the record« se s tem naši sogovorniki sicer strinjajo, izreči pa si tega ne upajo več na glas, kar veliko pove o družbi, v kateri živimo.
Neprecenljivi veščine in znanje
Starši vidijo predvsem nevarnosti, ne pa tudi dobrih plati samostojne igre, pravi Prosnik. »Nikakor ne želim reči, da se otroku ne more nič zgoditi. Prometa je več kot kadarkoli, na primer. A razlika med prej in zdaj je ta, da se starši nočejo več soočati in spoprijemati z nevarnostjo oziroma hočejo pred njo zavarovati otroka. A otrok se mora naučiti vedenja v prometu in negotov pešec, ki se petkrat ozre ter premisli, je v večji nevarnosti kot vase gotov otrok. To pa seveda ni edini strah. Kar me vedno znova preseneča, je to, da zdaj starši otroka še babici ali tetki ne dajo več z zaupanjem in včasih le kot posebne vrste nagrado. Celo tega tako osnovnega zaupanja med generacijami ni več, kaj šele česa drugega. Pritisk idealnih staršev je večji kot kadarkoli, varnost kot vrednota pa na prvem mestu.« S tem pa otroka prikrajšajo za izredno pomembne izkušnje, ki mu omogočajo, da odraste v celovito in zrelo osebnost. »Zdrav osebnostni razvoj naj bi tudi prostorsko potekal v koncentričnih krogih, nekako tako, kot če kamenček vržeš v vodo. Danes tega ni več. Otroka se posadi v avto in pelje v šolo, trgovino, na tečaja karateja itn. Otrokov svet je sestavljen iz nepovezanih delov, zrnasto. Ne obvladuje več svoje okolice, ne širi svojega sveta, kot je naravno, in ga zato tudi ne obvladuje. V avtu se otrok izklopi in ne povezuje sveta v znan zemljevid. Nekateri prav to pomanjkanje raziskovanja povezujejo s hiperaktivnostjo in nezmožnostjo koncentracije. Doživetje, ko otrok širi obzorje do prvega ovinka pa do trgovine in kleti, ni nič manj pomembno kot Kolumbovo odkrivanje Amerike in za otroka nič manj močno.« Otroci, ki so z avtom magično »teleportirani« z ene točke na drugo, tako živijo v neke vrste fiktivnem svetu, ki ni kaj dosti drugačen od tistega na televiziji ali v računalniški igrici. Tudi zato je prva poteza, ko pridejo domov, pritisk na gumb enega od teh aparatov. »Paradoksalno je,« pravi Prosnik, »da največja nevarnost na otroke preži prav na svetovnem spletu. Starši se bojijo ulice, bati pa bi se morali otroške sobe.« S televizijo in računalnikom se otroci naučijo tudi dolgočasiti. Navajeni so močnih dražljajev in zabave brez uporabljanja domišljije. Žalostno je, da marsikateri otrok, tudi če bi ga spustili ven in med vrstnike, ne bi vedel, kaj početi sam s seboj. Odkrivanje sveta je namreč tudi veščina in za otroka, ki doma pobija zmaje, majhna zelena gosenica na listu verjetno ne bo posebej zanimiva...
Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 13, 30.3. 2010
