Jožica Obolnar
Življenje je Jožici Obolnar iz Trbovelj pokazalo le malo sončnih plati. Februarja letos bo praznovala abrahama, a je le malokdo verjel, da ga bo dočakala. Prestala je ločitev, možgansko kap, zdaj pa se kot samohranilka z nizko invalidnino trudi preživeti 12-letnega sina. Če bi za koga dejali, da si zares zasluži preobrazbo, je to nedvomno Jožica.
Jožica je tiha in skromna ženska, ki ima le eno željo: čim lepše poskrbeti za sina, ki ji je največje veselje, uteha in smisel v življenju. »Ne morete si misliti, kaj vse sem prestala, preden sem ga dobila. Rodila sem ga pri 38 letih, prej pa sta mi dva otroka dobesedno razpadla v trebuhu.« Zdravniki so ji dejali, da nosečnost poteka brez zapletov, nekega dne pa so jo zaradi vročine odpeljali v bolnišnico. »Otrok v meni je že razpadal. Bilo je grozljivo. Čez dva meseca mi je umrla mama. Nisem vedela, za kom naj jokam. Čez nekaj časa sem spet zanosila, držala sem pesti, da bi bilo vse v redu. Ko me je zabolelo v trebuhu, so me obšle črne slutnje. Tudi drugi otrok mi je umrl sredi nosečnosti. Zato se dolgo nisem upala veseliti, ko sem zanosila v tretje. Pri 38 letih sem končno rodila zdravega fantka, ki mi je v največjo življenjsko uteho,« je pripovedovala.
Toda nevšečnostim še ni bilo konca. Pred petimi leti jo je nenadoma začela boleti glava, peljali so jo k zdravniku in postavil ji je diagnozo možganska kap. »Mesec in pol sem ležala. Nato sem počasi spet začela govoriti in hoditi. Po dveh mesecih so me odpustili. Doma sem se sama ponovno naučila pisati. Z velikimi črkami in okorno, a vseeno. Najhuje pa mi je bilo, da sem bila ves ta čas brez svojega otroka,« se je spominjala ta pogumna ženska, ki je pred dvema letoma izbojevala še eno pomembno bitko: ločila se je od moža alkoholika in hazarderja. Ta revija ima premalo prostora za vse grozote, ki ji jih je prizadejal. »Ko sem enkrat ostala sama s sinom, mi je bilo lepo. Konec je bilo izživljanja. Pa čeprav sva se s sinom znašla v veliki finančni stiski, ko mu nisem mogla kupiti ničesar. Po kapi so me upokojili, saj nisem zmožna delati. Včasih me cele dneve boli glava,« razlaga in dodaja, da zdaj shajata s 400 evri. »V stari rudarski hiši sva kupila stanovanje. Imava svoj dom, nekaj nama pomagajo pri Rdečem križu in Karitasu, pa gre. Kljub temu da si ne moreva ničesar kupiti in sva za pomoč zaprosila vaše bralce v rubriki Odstopim odstopiš, sva s sinom srečna, saj imava drug drugega.«
Nasvet frizerja in mojstrice ličenja
Jožica je na preobrazbo prišla s kratkimi sivimi lasmi, ki si jih ne barva, saj si tega ne more privoščiti. Frizer Andrej jo je pobarval v odtenku, ki ga je imela, preden je osivela. Na temenu ji je barvo las popestril še z malce bakrene barve. Postrigel jo je asimetrično in ji s prsti poudaril posamezne pramene.
Mojstrica ličenja Manca pa je najprej s tekočim pudrom prekrila rdečico na Jožičinih licih. Oblikovala ji je obrvi in ji jih poudarila z rjavim svinčnikom. Oči ji je osenčila v naravnih zemeljskih odtenkih, trepalnice pa poudarila s črno maskaro. S kancem bleščila na ustih je bila Jožica po preobrazbi povsem druga ženska. Zdaj ji nihče ne bi prisodil petdesetih let! Nenehno je pogledovala na uro, tako nestrpno je čakala na vlak v Trbovlje, da se je šla lahko pokazat sinu.
Tekst: Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Saša Prelesnik
Pričeska: Andrej Frelih za Alexhairbodyline, Trg republike – Pasaža Maximarketa, Ljubljana
Lasna kozmetika: z.one
Oblačila: Majica Olsen, nakit La Luna – vse Nama
Jana št. 1, 4.1.2011
