»V letu, ki se začenja, bo 400-letnica najpomembnejšega prevoda Biblije v angleščino. V našem času pa je najpomembnejša naloga tkanje vezi v skupnostih in med njimi, najlaže s pomočjo športa. Pa srečno vam in vašim najdražjim,« je povzetek letošnjega kraljičinega božičnega nagovora. Ta pregled dogodkov preteklega in napoved prihodnjega leta iz ust monarha oziroma monarhinje je že skoraj stoletje del praznične sezone v Britaniji in v državah Commonwealtha, ohlapne zveze držav nekdanjega britanskega imperija.
Po božičnem kosilu še vedno velik del Britancev vključi televizorje za tradicionalni kraljičin nagovor. Leto za letom stopi pred kamere vladarica, ki še tudi pri 84 opravlja redno zaposlitev kot vzor odgovornosti do obvez in simbol kontinuitete.
Kraljičin obraz je zdaj obkrožen s skodrano monolitno pričesko in leskom srebrne sivine. Nosi velika, nekoliko konservativna očala, skozi katera sledi svojemu govoru, ki teče nad kamero. Z jasnim »naglasom kristalnega stekla« poda govor, drugačen od vseh, ki med letom prihajajo iz njenih ust. Božično sporočilo napiše kraljica sama, zato odseva njeno razmišljanje. Ob vseh drugih priložnostih pred kamerami in v javnosti pa kraljica, ne da bi trenila, prebira govore in manifeste, ki jih piše vlada, kot monarhu (monarhinji) nalaga nezapisana britanska ustava.
V božičnem govoru poveže dogodke državniškega pomena, v katerih je sodelovala, z utrinki iz življenja svoje okolice, s čimer se pogosto lahko identificirajo družine po vsem kraljestvu. Nikdar bolj kot leta 1992, ko je naciji omenila »annus horribilis«, strahotno leto. Dva od njenih otrok sta se ločila, tretjemu je zakon razpadal v soju publicitete in ogenj je uničil del njenega bivališča, gradu Windsor. Lani je kraljica omenila krizo, ki jo tudi sama občuti, saj ima orjaške dohodke, ampak tudi orjaške finančne obveze. Tako kot druge stare gospe hodi po svojem domu in ugaša odvišne luči.
Naloga ustavne monarhije je, da se lahko z njo identificirajo vse plasti prebivalstva in da kontinuirano ščiti ustavnost pred zlorabami. Najbrž ni naključje, da so se za najsrečnejše ljudi deklarirali prebivalci kraljevin v severozahodni Evropi: Britaniji, Nizozemski, Belgiji, Danski, Švedski, Norveški. »Kralji kolesarji« so rojeni v privilegije, so pa tudi ujeti v življenje, na katero nimajo vpliva, podobno kot mnogi od njihovih podanikov.
Razvoj medijev je monarhiji omogočil neposreden stik z ljudmi. Leta 1932 je kralj Jurij V. po radiu, takrat revolucionarni tehnologiji, prvič prebral božično poslanico in so ljudje prvič slišali glas svojega kralja. Njegova hči Elizabeta II. je prevzela tradicijo nagovora, ki seže do uporabnikov po vse bolj spremenjeni medijski pokrajini: televizija, radio, internet, Facebook …
Pred štirimi stoletji je kraljičin davni prednik uporabil takrat vodilni medij, Biblijo, za združitev države. Škotski kralj Jakob VI., pozneje še angleški Jakob I., je podedoval kraljestvo, razcepljeno s sektaštvom in verskimi nemiri. Te so še podžigale različne verzije Svetega pisma. Kralj je imenoval komisijo in ta je na novo prevedla, standardizirala in leta 1611 izdala Biblijo kralja Jakoba. Štiri stoletja pozneje vladarica poziva ljudi, naj pomagajo drug drugemu, še bolj pa najranljivejšim. Danes nas združuje šport, je rekla, ko sta njena vnuka, princ William in princ Harry, z mladino ene najrevnejših držav na svetu, Lesoto, igrala nogomet.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 1, 4.1.2011
