Gizela Strnad
Če bi se morala 68-letna Gizela Strnad iz Hotemeža pri Radečah še enkrat odločati za poklicno pot, bi le stežka izbrala, kaj bi počela. Z enako predanostjo, kot je učila v šoli, je ob popoldnevih vrtela kuhalnico v domači gostilni. Ob tem je premišljevala še o drugih stvareh. »O svoji preobrazbi bi morala razmišljati že pred mnogimi leti. Vem samo, da nikoli ni bilo prave korajže ne časa. Kako ujeti sanje? Pravijo, da moraš verjeti vanje, zato sem se odločila, da vam napišem pismo,« se je smejala Gizela.
Gizela se je poročila z dvajsetimi leti in se kot učiteljica zaposlila na osnovni šoli v Radečah. Mož je odprl gostilno in uspešno se je sukala tudi v njeni kuhinji. Vpisala se je tudi na nadaljnji študij na Pedagoško akademijo in ga ob delu končala. Med tem časom je rodila tri otroke pa še v domačem kraju je bila zelo dejavna. Osemnajst let je bila učiteljica, nato je zamenjala delovno mesto in postala ravnateljica šole v prevzgojnem domu v Radečah. Verjetno tega ne bi storila, če ji ne bi tragično umrla hči. Tako pa je čutila močno notranjo željo, da spremeni delovno mesto.
»Z otroki v domu sem navezala prijateljske vezi. S fanti, ki so se pobrali, imamo stike še zdaj, čeprav sem že dvajset let v pokoju. Z vsemi sem ravnala enako in to so znali spoštovati. Usoda marsikaterega od njih me je pretresla, še posebej ker so se v domu znašli zaradi siromaštva, z njim pa so bili povezani alkohol in druge težave. Na žalost se veliko otrok ni pobralo, kar precej pa jih je končalo šolo. Vsakič znova mi je bilo v zadovoljstvo, ko je kateremu izmed njih uspelo končati šolanje, saj so tako dobili nekaj več možnosti v življenju,« je pripovedovala Gizela, ki je že ponosna babica. Ima štiri vnuke, ki so že na fakulteti.
Vsi radi prihajajo k njej, saj jih vedno znova razveseli s čim dobrim. Od leta 1965, ko je mož odprl gostilno, se je dodobra izpilila v kuhi. »A zame ni dovolj, da je hrana le dobra, biti mora tudi lepa na krožniku.« Gostilno je že pred leti prevzel sin, Gizela pa še vedno rada pomaga v kuhinji. Vsake toliko si vzame tudi čas zase. Življenja si ne predstavlja brez branja, njena velika strast pa so potovanja. Najdlje je bila na Maldivih in Šrilanki, uživa pa, kadar se odpravi v naravo. »Takole urejena, z novo pričesko in naličena, pa bi lahko kar takoj šla kamorkoli,« je zadovoljno povedala, ko je odhajala.
Nasvet frizerja in mojstrice ličenja
»Frizerja obiskujem bolj poredko. Največ dvakrat na mesec, ko se moram postriči in pobarvati,« je povedala. Na preobrazbo je prišla s srednje dolgimi lasmi, rjavkaste barve, prepletenimi s svetlimi prameni. Imela pa je tudi kar nekaj sivega narastka. Frizerka Joca jo je precej postrigla, odločila se je za tudi precej drugačno barvo. Skupaj sta izbrali bakreno zlato. Lase ji je posušila na gladko in s tem Gizelo na videz zelo pomladila.
»Od nekdaj rada spremljam novosti, ki se pojavljajo, tudi na področju kozmetike, četudi ne uporabljam skoraj nobenih ličil,« je bila iskrena. Dodala je, da je želela dobiti strokovno mnenje in nekaj nasvetov, kako se lahko naliči sama. Mojstrica ličenja Manca je Gizeli na veke nanesla pastelne odtenke, še prej ji je oči obrobila z rjavim svinčnikom. Usta ji je poudarila z oranžno šminko, svežino pa pričarala še s prozornim bleščilom.
Tekst: Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Nana Sojer
Pričeska: Jožica Hameršak za frizerski studio Joca, Osojnikova 22, Ptuj
Lasna kozmetika: z.one
Oblačila in nakit: obleka Wallis, Emporium, nakit New Yorker
Jana št. 7, 15.2.2011
