Izrael povsem nekaznovano pobija vse okoli sebe. In temu reče obramba. V imenu te pravice vsak dan sesujejo kakšno šolo in bolnišnico, pobijejo nekaj deset otrok. In vse, kar civilizacija zmore, je to, da je Varnostni svet ZN zaskrbljen!? In da ni zamere, velesile z enim konvojem Izraelu pošiljajo orožje, z drugim pa tistim, ki jih ta pobija, humanitarno pomoč. Razumete? Jaz ne. Ne morem se sprijazniti. Imam otroke, vnuke … Nočem zatona.
Živim za tukaj in zdaj. Z vsakdanjimi izzivi. Obračun elektrike. Komaj kaj – če sploh kaj – razumem. Okej, gotovo je mnogo pametnejših od mene in jim je vse jasno. A vsi gotovo niso. Imamo toplotno črpalko, imamo sončno na strehi. Vse zato, ker je to racionalno in okoljsko vzdržno. Ali bomo zaradi tega zdaj dobivali višje račune!? Ker … kaj pa vem, zakaj. Po hiši imam obešene urnike, kdaj bo elektrika najdražja, kdaj najcenejša. In ugotavljam, da bo najbolje, če dan zamenjam za noč. Podnevi bom spala, med deseto zvečer in šesto zjutraj pa prala, sesala, polnila naprave, se grela, kuhala kosilo, visela na internetu. Za dobro mero se je zadnjič na pragu pojavil gospod iz Elektra in sporočil, da bodo menjali zemeljske vode. Plača Elektro(!?). Je pa nujno, ker so sedanji premalo zmogljivi. »Samo s sosedi se dogovorite, da bodo vsi dali soglasje za ponovno prekopavanje!« Razumete? Mi naj bi se dogovarjali za to, da bo Elektro opravljal svojo osnovno dejavnost!? Za katero plačujemo tudi omrežnino? Vem, danes, ko so za vsak primer vsi proti vsemu, ko civilna iniciativa dveh ali treh lahko ustavi državni projekt, je to lahko problem. Morda pa vendarle tudi priložnost za spoznanje, da poleg zasebnih interesov in kapric vendarle obstaja tudi nekaj, čemur se reče skupno dobro. Če sploh še vemo, kaj je to.
Verjamete, da ti, ki zdaj pri nas polnijo naslovnice, vedo? Da vedo, zakaj so bili izvoljeni? Mnogim se že svetijo prihodnje volitve. Na površje prihajajo »novi« obrazi. Taki, ki pa bodo res! Na zaslone se je z violončelom in Sinatrovo My way po izstopu iz SDS vrnil že kar malo pozabljeni Anže Logar. Dan za njim še Eva Irgl. Morda do danes še kdo. Dvomi o namenih so razumljivi. Janša, ki zna biti zlobnejši od najzlobnejših, je nežen. Gre res za taktiko? Janša dobro ve, da s svojimi 20 ali 23 odstotki volivcev ne more zmagati na volitvah. Vsak resen nov kandidat na levici bi ga povozil. Če pa bi jih bilo več … morda.
V sili hudič muhe žre. Karel Erjavec in Pavle Rupar. Onadva bi z veseljem nazaj h koritu. Tam je miza polna. Njiju razumem. A kaj neki je z ljudmi, kdo so ti, ki jih takšni modeli prepričajo, pritegnejo? Vedno, ko sem gledala posnetke Ruparjevih zborovanj, mi je bilo neprijetno. Prevladovala je moja generacija. Ljudje, ki jim je bilo v življenju bolj malo podarjenega. Trdo so delali za ljubi kruhek. V tovarnah, neopaženi v nekih pisarnah, skladiščih in prikrajšani za marsikaj, do česar so se nekateri nič pametnejši, le bolj prefrigani in manj pošteni, z lahkoto prigrabili. Težko razumem, da teh tam pod odrom, glasnih in jeznih, ne moti, da je prav Pavle Rupar eden boljših one iznajdljive sorte. Koliko jih poznate, ki so kradli, bili obsojeni, eno leto odsedeli v zaporu, a se potem v velikem slogu, v soju žarometov in ob gromkem navdušenju ljudi vrnili!? Kot poštenjaki, pravičniki, vizionarji …? Razumete? Njega ja, zaslepljenih ljudi pač ne.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
