Precej usodnejši je vpliv tistih, ki smo si jih sami izvolili. Ne mine dan, ko nas ne bi »presenetili«. Ker smo pred začetkom šolskega leta, je aktualno pomanjkanje učiteljev. Manjka jih 4.000. In kaj pravi minister Dario Felda? Da to ni tako hudo. Da bo zaradi manjše rodnosti in s tem tudi manjšega vpisa že čez štiri leta učiteljev dovolj. Mojstrsko, res! Štiri leta bodo »flikali«, potem pa bo!? Halo! Recimo, da zmanjka žita. Kruha. Verjetno bi nas takrat naši izbrani genialci mirili, da naj potrpimo, ker nas bo v štirih letih že toliko pobralo, da bo kruha za preživele spet dovolj!?
S Feldovega področja so tudi NPZ-ji. Končno bodo spet šteli pri vpisu v srednje šole. A praktična izpeljava kaže, da pristojni ne vedo, zakaj. Tistim, ki teh preizkusov iz upravičenih razlogov ne bodo pisali, bodo modri učenjaki pripisali kar povprečje doseženih rezultatov učencev s primerljivim šolskim uspehom. Zakaj potem sploh potrebujemo NPZ-je, če pa lahko rezultate mirno nadomestimo s šolskimi spričevali!? Če bo to dovolj dobro za tiste, ki jih ne bodo pisali, potem je lahko dovolj dobro za vse. Veste, koliko stresa bi jim prihranili? Res mislite, da današnja mladež ničesar ne razume, ničesar ne pretehta!? Da se ne uči od »najboljših«? Za razliko od »mojstrov«, ki jim pišejo pravila. In takih teflonskih »strokovnjakov« imamo pri nas, kolikor hočete. Je komu jasno, zakaj je ministrica za digitalno preobrazbo Stojmenova Duh še kar na položaju? Če je ona lahko, potem se vsakemu uradniku, ki se ga hoče kdo znebiti, godi krivica.
A takih biserov imamo v naši politiki več. Reševanje romskega vprašanja je dokaz. Vsi nekaj bi, vsi vijejo roke, enkrat nad usodo Romov, drugič nad usodo tistih, ki z njimi sobivajo, zgodi se pa nič. Ob zadnjem spopadu s policisti je posebna delovna skupina odreagirala bliskovito. Nemudoma je ustanovila posebno delovno podskupino. Saj ni res, pa je! Skratka, o tem, kaj in kako z Romi, se nikomur niti ne sanja. Kadar govorijo z Romi, jim obljubljajo eno, kadar z okoličani, pa nekaj povsem drugega.
In tako ni čudno, da dolenjski Romi živijo svoje življenje. Kar jim ustreza, sprejemajo, kar pa ne, zavračajo. Mnogi svojih otrok ne pošiljajo v šolo. »Civili« za ta greh plačajo globo od 500 do 1.000 evrov. Celo skrbništvo nad otroki lahko izgubijo. Romi ne. Zgrozili so se že ob predlogu, da bi socialno pomoč dobili le tisti otroci, ki hodijo v šolo. Ker tudi Romi imajo pravice. Pa je onemogočanje šolanja res pravica?
Upravičeno zahtevajo pitno vodo. Pa vendar, ali tudi do hiš, postavljenih na tuji zemlji in brez vseh dovoljenj? In konec koncev, na javne vodovode v Sloveniji ni priključenih kar okoli 130 tisoč prebivalcev. Pomagajo si s kapnico, zajetji … A Romi, kot rečeno, za zdaj še živijo svoje življenje. Tako v Sloveniji niti tega ne vemo, koliko jih je. Ocena je, da od sedem do 15 tisoč.
Je pa nekaj gotovo res. Bolj se bodo prilagajali, bolj bodo živeli kot večinski narod, manj bodo Romi. Izginili bodo navade, kultura, jezik … S tujko temu rečemo etnocid.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
