Ameriške študije kažejo, da naj bi mamograf povečal nevarnost za raka na dojki z enega na tri odstotke. Kot vemo, so pri nas zdrave ženske vabljene na slikanje dojk vsaki dve leti, preostale smo tam pogosteje. Verjamem, da se vam zdijo tile podatki šokantni. Tudi meni so se. Nisem še namreč slišala, pa sem že dolga leta novinarka, da bi naša zdravstvena stroka javno razpravljala o prednostih in škodljivosti preiskav z mamografijo, na katero ženske množično hodimo in si pri tem ne upamo glasno postaviti vprašanja:
»Kolikšna je nevarnost za moje zdravje in ali obstaja morda manj agresivna vrsta preiskav za ugotavljanje možnosti pojava rakavih obolenj?« Vem, da taka vprašanja niso popularna, ravno nasprotno. Tudi če jih zastavite komu od osebja na Onkološkem inštitutu, odgovora nanje ne boste dobili. Presenetilo bi me, če bi bilo drugače, sama jih tam namreč nisem našla. In ker vem, da me v prihodnosti čaka še vsaj deset takšnih rentgenskih pregledov, želim vedeti, kaj to prinaša mojemu obstoju. In odnaša.
Pregled z breastscanom pri nas opravljajo zasebne ambulante, stane okoli 80 evrov. Za nekoga veliko, za tiste, ki že leta plačujemo plombe po sto evrov, pa niti ne toliko. Eden od razlogov, ki ga naša uradna onkologija navaja za zavračanje pregleda z breastscanom, je ta, da naj ne bi poznali kredibilnih študij o učinkovitosti pregleda, čeprav so ruske in kitajske univerze opravile vrsto preverljivih testov.
Po podatkih Onkološkega inštituta v Sloveniji za invazivnim rakom vsako leto na novo zboli v povprečju 1500 žensk. 80 odstotkov obolelih je starejših od 50 let. »Pojavnost raka dojk med ženskami vsako leto v povprečju naraste za 2,6 odstotka, narašča tudi med ženskami v starostni skupini 40–49 let, vendar je ta porast manjši kot v starostni skupini nad 50 let,« pojasnjujejo podatke na Inštitutu. V državni presejalni program za raka dojk DORA so v Sloveniji vključene vse ženske med 50. in 69. letom starosti, ki nimajo težav oziroma znakov bolezni dojk. To je skupno okoli 240.000 žensk, ki jih na vsaki dve leti povabijo na presejalno mamografijo. Več kot 78 odstotkov povabljenih žensk se na vabilo testu odzove, kar je ena najvišjih udeležb v presejalnem programu tudi med zahodnimi evropskimi državam. A kaže, da bodo že drugo leto teste razširili, nanje bodo vabili tudi ženske, ki so mlajše od 50 let.
V nasprotju z evropsko doktrino ženskam v Ameriki že po 40. letu priporočajo, naj hodijo na mamografijo vsako drugo leto in naj ne začnejo s pregledi šele po 50. letu. »Za to novo, posodobljeno priporočilo smo se odločili, ker najnovejša znanost jasno kaže, da lahko, če se mamografija začne pri 40. letu in nadaljuje vsako drugo leto do 74. leta, še dodatno zmanjšamo umrljivost zaradi raka na dojki,« je zadnjič na CNN razlagala Wanda Nicholson, predsednica ameriške delovne skupine za preventivo (US Preventive Service Task Force) in profesorica na Milken Institute School of Public Health Univerze George Washington. Kot pravi, lahko s to novo strategijo rešijo do 20 odstotkov več življenj. »Pri vse več ženskah pri 40 je diagnosticiran invazivni rak dojk,« je dodala. »Obstajajo jasni dokazi, ki kažejo, da se pojavnost invazivne oblike raka dojk pri ženskah, starih od 40 do 49 let, vsako leto povečuje za dva odstotka.«
O vsem tem intenzivneje razmišljam, sploh po pogovoru z gospo na stranišču OI, ki bo hčerko peljala na pregled s breastscanom, ki ga naše javno zdravstvo in tudi zavarovalnice ne podpirajo. Hecno, tudi uradna onkologija ga zavrača, čeprav ta metoda v tujini, predvsem v Ameriki, Kanadi, Veliki Britaniji in Avstraliji, prevzema vse pomembnejšo vlogo pri diagnostiki dojk, zlasti pri mlajših ženskah. V tujini ga priporočajo, ker je neinvaziven, brez sevanja, naprava pa naj bi izredno natančno merila temperaturo tkiva v globini do 8 cm in s pomočjo globinske mikrovalovne termometrije ugotavljala temperaturne spremembe v globini tkiv.
Za uvedbo pregledov z breastscanom sta se pri nas javno zavzemala pokojna dr. Manca Košir in tudi eden uglednejših porodničarjev, dr. Stanko Pušenjak, ki sem mu med drugim tudi sama hvaležna za dva krasno opravljena carska reza pred mnogimi leti. V enem od intervjujev je dr. Pušenjak povedal, da je breastscan zelo dobra presejalna metoda za odkrivanje predrakavih tvorb, ki ne izključuje uveljavljenih metod, predvsem rentgena oziroma mamografije, temveč jo dopolnjuje.
»Ta metoda je dobra zlasti za vse tiste ženske, ki nimajo na razpolago oprijemljivih tehničnih metod, to pa so predvsem ženske med 20. in 50. letom, za katere mamografija ni priporočljiva, pa vendar lahko tudi obolijo za rakom dojke,« je povedal. Torej je to primerno za takšne punce, kot je Špela iz prejšnje kolumne. O trditvi, da povzroča mamografija desetkrat več škode kot koristi, pa je rekel takole: »Vse je relativno in tudi pri mamografiji so škodljivi učinki, a s stališča preživetja ženske populacije ni sporno, da mamografija s preudarno rabo prej podaljšuje življenje, kot ga krajša.«
Pregled z breastscanom pri nas opravljajo zasebne ambulante, stane okoli 80 evrov. Za nekoga veliko, za tiste, ki že leta plačujemo plombe po sto evrov, pa niti ne toliko. Eden od razlogov, ki ga naša uradna onkologija navaja za zavračanje pregleda z breastscanom, je ta, da naj ne bi poznali kredibilnih študij o učinkovitosti pregleda, čeprav so ruske in kitajske univerze opravile vrsto preverljivih testov. Že leta opazujem, kako zahodna medicina vzhodno znanost ves čas zaničuje, slaviti znamo samo tisto, kar prihaja z Zahoda. In kar je seveda povezano z ogromno denarja.
Zdravljenje je v Sloveniji največji biznis, to vemo vsi, nobena skrivnost ni, da se v ozadju obračajo milijonski vložki. Ampak meni je čisto vseeno, če se prodajalci mamografije počutijo ogroženi, ker bi lahko mnogo cenejši breastscan komu uničil dobro nastavljen posel. Mamograf stane nekaj sto tisoč evrov, breastscan pa le 5–10 odstotkov te vrednosti, kar pomeni, da bi ga lahko imeli v vsaki malo boljši ambulanti. In glede na to, da število obolelih za rakom vztrajno narašča in nihče glasno ne postavlja vprašanja, kako bomo zaustavili epidemijo te bolezni, si želim ne samo dostopnega pregleda s to napravo, temveč tudi možnost drugih podobnih testov, sploh tistih neinvazivnih in nebolečih, če se le da. Zahtevam morda preveč?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
