No, res je, da za kakšno opravilo, ki smo ga včasih naredili z levo roko, danes potrebujemo obe. Da nismo več tako poskočni kot nekoč in smo bolj previdni, kod hodimo. Pa tudi zgornje omarice v kuhinji vestno zapiramo, ker so zvezde sredi belega dne res neprijetne. No, pri tem zadnjem jaz nisem najbolj vestna, hehe. Ampak se tolažim, da sem pač bolj nerodne sorte človek, pa tudi trde glave. V mlajših letih sem tudi vrata avtomobila zapirala tako, da je eden ali pa več prstov ostalo na notranji strani vrat, hehe. Še zdaj me mrzlo spreleti, kadar se tega spomnim.
Pred nekaj dnevi sva z Janekom šla na izlet z upokojenci iz Bovca. Sosedje so vsako leto povedali, da so se imeli dobro, najina Nada nama je navedla vse mogoče podrobnosti in sem presodila, da bova tudi midva zmogla vso pot. Janek je užival na avtobusu in sploh! Čeprav je bila vsepovsod njegova prva skrb, da je lovil Nado in se je držal. No, Nada je vseeno zmogla voditi izlet in poskrbeti za tega malega klopa, hehe.
Tudi s takšnimi ali drugačnimi izleti in druženji imam kar nekaj izkušenj. Ampak tole je bilo zagotovo nekaj posebnega. Vsak je prinesel s seboj nekaj dobre volje, izkoristil priložnost za pogovor z drugimi, pa za obujanje spominov in morda še za kakšen star vic. Prav vsak je vsaj prijazno pogledal Janeka in se mu nasmehnil, četudi ni vedel, kaj reči. Poln avtobus prijaznih obrazov, smeha in veselja, da smo skupaj. Milo mi je bilo, res! Pa še toplo spoznanje, da ljudje tod okrog res znajo ceniti naravo. In te je bilo in je še v tej naši lepi deželi povsod res veliko.
Janek in (posledično) jaz sva imela rezervirana prva sedeža, dovolj prostora in pogled vse naokrog. Pa še zelo hitro sva se ob vsakem postanku spravila na plano. Po poti se nismo ustavili v nobeni trgovini. Saj nismo niti šli naokrog s tem namenom, da o drugih, upokojenskih vzrokih, sploh ne izgubljam besed, hmm … Kljub temu sva v Planinskem muzeju v Mojstrani našla knjigo Triglavske pripovedke in je seveda romala z nama. Janek se me je usmilil in zdaj vsak večer prebereva po tri pravljice. Jaz držim pesti, da pravljic ne bo hitro zmanjkalo, Janek pa ravno nasprotno. Potem me spet čaka Mišmaš, hehe.
Na vseh naših poteh je bilo ogromno avtomobilov s češko registrsko tablico. Tako je bilo tudi na ozkih cestah okrog Predela. Z voznikom sva se pošalila, da so češki turisti za vsakim vogalom. Potem smo se pripeljali do najožjega dela ceste, kjer so ruševine avstrijske utrdbe izpred skoraj dvesto let in spomenik z ranjenim levom. Avtobus je popolnoma zapolnil prehod in v tem trenutku je pogledala na desni strani ceste iz luknje v ruševinah moška glava. Šofer je ustavil avtobus in se pošalil: »Ne samo izza vsakega vogala, tudi iz vseh lukenj!« No, tisti trenutek se je res vse tako zložilo in res je bilo smešno! Seveda pa so vsi turisti v naših krajih dobrodošli, marsikomu režejo kruh ali pa morda kakšen priboljšek.
Ampak bovški upokojenci ne hodijo samo na izlete. To pa ne! Živimo v sicer res prelepih krajih, pa tudi v precej oddaljenih od mest z bolnišnicami in drugimi medicinskimi ustanovami, da ne govorim o tem, da tudi tukaj primanjkuje zdravnikov. Pa še te v turistični sezoni okupirajo turisti, ki jim adrenalin zamegli presojo. Poleg tega nismo nič na boljšem kot v drugih delih države, kjer se prebivalci staramo in mladi odhajajo iz doline. Tudi povezave z javnim prevozom so, še posebno med šolskimi počitnicami, redkejše. In vsi ljudje nimajo lastnega prevoza, morda tudi ne svojcev, ki bi jim lahko pomagali. Zato je bovška občina, tako kot še sto šest drugih občin, organizirala prevoze s Prostoferjem. Občina je nabavila avtomobil, ljudi, ki potrebujejo različne zdravstvene preglede in manjše posege v oddaljenih mestih, pa vozijo dobri ljudje, ki jim solidarnost ni tuja, pomagajo v največjih stiskah, so dobri sogovorniki in podarjajo svoj dragoceni čas.
Predstavljam si, da te vožnje niso prav preproste. Vsakokrat v drug kraj in v drugo institucijo, iskanje parkirišč, skrb za avto … to ni najtežje. Verjetno je marsikdaj težje, ko sopotniki delijo svoje žalostne zgodbe, ko se komu podira upanje, ko so novice slabe. K sreči pa je tu in tam tudi kakšna lepa novica in morda odtehta vse drugo.
Boris, Biserka, Nada, najini dobri sosedje, pa Vojko, Brigita, Žarko, Zoran, Ladi in Erna imajo čut za sočloveka in brezplačno pomagajo svojim sosedom, s tem pa tudi prihranijo denar državi ter zdravstvenemu sistemu. Pa to še ni vse! Letos so za svoje prostovoljno delo prejeli občinsko denarno nagrado. In jo v celoti namenili Varstveno delovnemu centru v Tolminu.
Dvojno dobro delo! Kar lahko naredijo samo ljudje, ki imajo radi druge ljudi, ki opazujejo življenje okoli sebe, ki so nesebični in nikoli ne odvrnejo pogleda od tistih, ki potrebujejo pomoč. Ljudje z zares velikim srcem, v katerem so doma sočutje, dobrota, skrbnost, občutljivost za krivice … Takih ne najdeš kjerkoli, še posebej ne v velikih, lepih in pomembnih zgradbah v našem belem mestu. Ne, ne, tam službujejo (niti ne stanujejo) ozka srca.
Težko najdem besede, s katerimi bi opisala, kako so me ganili in kako sem jim hvaležna. Tudi zato se tukaj, pod gorami, (morda prvič v življenju) počutiva resnično doma!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
