Če ne zmorem sama (ampak vsi so prepričani, da zmorem), bi lahko druge opozorila, naj opravijo svojo dolžnost. A res? Ah, saj je vendar jasno, za kaj je kdo odgovoren, se repenči cenjeni soprog. Ko je bog delil delo, si je on izbral pomivanje posode. Bolje rečeno, polnjenje pomivalnega stroja. Ker je to pravzaprav edino intelektualno opravilo v gospodinjstvu, je pojasnil. Ko je stari pomivalec crknil, smo potrebovali kar teden dni, da smo razvozlali navodila, kako se tista nova reč prižge in kateri program je treba izbrati, da je posoda kolikor toliko čista. Ne vem, kako pomivajo manj izobraženi od naše družine.
Cenjeni soprog je vzel svoj del gospodinjskih opravil skrajno resno. Če je zvečer ne pobriše prej spat, čisto zares napolni stroj, in če slučajno najde očala in ugotovi, kateri gumb mora pritisniti, je zjutraj posoda pomita. Ampak pred to delovno zmago se odvija kup družinskih dram, ki jih znajo zrežirati samo mačistično pomivalci posode, kakršen je moj. Pri mizi, pa naj za njo sedijo še tako pomembni gostje, se obnaša kot valpet. Vsi moramo polizati svoje krožnike, da ne bo imel on dela s čiščenjem in splakovanjem posode, preden jo spravi v stroj. Nenehno ponavlja, kako so pri njih doma morali pojesti čisto vse, kar so si naložili na krožnik. Kapirali?! Smo. Sploh pa je to osnovna vljudnost do gospodinje, da se namreč ne pušča hrane na krožnikih, ker bi lahko kdo sumil, da ni dobra. Kapirali?! Seveda. In zakaj, za vraga, potrebujemo toliko pribora, saj je vendar vse mogoče pojesti z žlico? Ali pomazati s kruhom, kot to počnejo Francozi. Navsezadnje bi lahko uvedli skupno skledo, kot je bilo to pri njih doma. Skleda z zabeljenimi žganci, recimo. In zraven žlice. Pri takšnem paleolitskem prehranjevanju pomivalnega stroja sploh ne bi potrebovali, sem diskretno pripomnila. Najbolje bi bilo, da bi zelenjavo pojedli kar na vrtu, potem ko jo izpulimo. Krožnike pa vržemo proč.
Najhujši del pomivalne drame pa so papirnati prtički, ker po njegovem niso namenjeni temu, da bi si z njimi brisali usta in pivnali polito pijačo, ampak dobijo svojo plemenito vlogo šele po obroku. Cenjeni soprog pazi kot ris, da ne bi kateri končal v smeteh. Z njimi namreč pobriše krožnike, če si je kateri od jedcev vendarle drznil pustiti kaj na njih, serviete pa so priročne tudi za čiščenje pomivalnega korita, če je ravno pri volji, da bi tudi to vključil v svoj delokrog. Po obroku torej skrbno prešteje prtičke, in če kateri manjka, je vik in krik. Kdo je spet saboter? Za kaj ga pa imamo, za družinskega cucka, iz katerega se lahko vsakdo norčuje, rjove iz kuhinje. Pa saj imaš tam vendar rolico kuhinjskega papirja, rjovem nazaj. Seveda, jaz, razvajenka, ki nisem bila nikoli lačna, lahko razmetavam z dobrinami in onesnažujem okolje, kriči ter ropota s posodo. Družinski člani vključno z menoj se zatečemo vsak v svoje pribežališče in čakamo, da bo nevihta v kuhinji minila. Ker, kot že rečeno, intelektualno delo pač povzroča določene napetosti in eksplozije. Enkrat moram res vprašati njegovo mamo, kdaj, hudiča, so bili lačni in ali so res jedli iz skupne sklede.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
