V majhni Sloveniji je res veliko izjemnih športnikov. Nekaj smo očitno delali prav. Čeprav brez talenta, silne volje, vztrajnosti, naravnost nečloveškega garanja in staršev, ki so njihove ambicije neomajno podpirali, danes ne bi zmagovali. Za današnje zmage so se leta in leta odrekale cele družine. Če Luki Dončiću, kot je napisal Ali Žerdin, ne bi dovolili po hodnikih OŠ Mirana Jarca med odmori neutrudno tapkati košarkarske žoge, če ga ata, 13-letnika, ne bi odpeljal v Madrid, danes Luka ne bi bil Luka Magic. Verjetno mu, najstniku, ni bilo lahko. Vrhunski šport je eno samo garanje, zmage pridejo ali pa tudi ne. Pa tudi ko pridejo, ni preprosto. V radijskem podkastu je Goran Dragić, ki se v teh dneh pripravlja na Stožice, povedal nekaj, kar da misliti. V športu ni najtežje prebijanje na vrh. Mnogo težje je, ko si enkrat tam. Takrat se vprašaš, kam pa zdaj?
S tem uvodom želim povedati samo to, da je v športu najbolj očitno, kar velja za vse. Da v življenju brez nič ni nič. Velja za vsa okolja in čase. Očitno pa ne več tudi za vse ljudi. Glede na to, kar slišim in berem, jih ni malo, ki verjamejo, da gre tudi drugače.
Zaključek šolskega leta. Zadnje ocene, pogovori, kam in kako. To je obdobje, ko se vedno več staršev, ki so med letom gledali stran, spusti v boj za boljše ocene svojih otrok. Ker ocena tri danes pomeni konec. Adijo, študij, kariera. Ker oni in otroci niso krivi, je očitno, da učitelji nimajo pojma. Vprašajte jih. Razredničarka je butasta, učiteljica je »poden«, tretji sploh ni diplomirani učitelj, telovadba je mučenje … In jasno je, da morajo starši ukrepati. In potem se hvalijo, kako so trojke postale štirice, da so butaste učiteljice končno popustile ... In ne dojamejo, da njihov otrok nikoli ne bo »Dončić«. Ker ne bo vedel, da je za uspeh treba garati. Od jutra do večera. Več let.
Če mene vprašate, je izsiljevanje ocen nasilje. Ena od vrst nasilja, ki ga je po šolah vedno več. Vse mogoče beremo in gledamo. V Kočevju je učitelj poskušal učenki preprečiti samovoljen odhod iz šole. Mediji pa … tekla je kri, populjeni lasje, morala je na urgenco. In res, na roki je bila modrica. Skratka, komaj je preživela. Starši in stari starši pa nad šolo. Beremo o nožih v razredih, nasilju na stranišču, skrivnih snemanjih, pretepih po parkih, nasilnih Romih … Policija piše protokole, šolski minister Felda – prav res, le kje so ga našli – riše semaforje. Nemoč odločevalcev je popolna. Tudi ob najhujših in resnih grožnjah so nasilneži nedotakljivi. Kot v primeru hudo poškodovanega učenca, ki ga je v šoli napadel že večkrat obravnavani Rom. Zdaj nasilnež sicer ne sme v šolo, lahko pa je nasilen kjerkoli drugje. Je to rešitev? Direktorica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar zna to povedati brez dlake na jeziku. Sistem ne deluje, nasilje ni pravica. Nasilneže je treba odstraniti iz družbe. Spraviti v ustanove. Ker starši tako hudo motenim otrokom niso kos. A kaj ko po zakonu izključitev iz šole ni mogoča. Noro! Res butasto!
Živimo v tesnobnih, negotovih časih. Vse mogoče se dogaja. Ni treba daleč. V Slavoniji je mama zaradi slabih ocen resno poškodovala učiteljico, v Srbiji se tovrstni incidenti kar vrstijo. Lani so hujša nasilna dejanja zaznali domala na polovici osnovnih šol, konkretno na 67. Strelskega poboja v Beogradu nismo pozabili.
Domneva: če bi vsi ti nasilneži, majhni in veliki, energijo kurili v športu, kakršnem koli, bi bil ta svet lepši. In obetavnejši. Tako pa …
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.