V tej množici so samo tisti polnoletni možje, ki bi se po mnenju nekaterih državnikov (naglas je to izustil Macron) lahko že v kratkem podali na ukrajinska bojišča, smo samo mame, žene, babice, sestre, ki bomo kričale v obupu in blaznele v bolečini. Že zdaj slutimo, kam nas peljete. In tega nočemo!
Zato se nam zdi hinavsko slaviti 75. obletnico ustanovitve zavezništva Nato, organizacije, ki je bila zamišljena, da se ob agresiji na eno državo članico vse preostale združijo v boju zanjo.
Smo slovenski državljani pred 20 leti z odločitvijo (s 66-odstotnim da), da se priključimo Natu in si zagotovimo varnost, podpisali tudi to, da držimo »štango« dejanski vodji te organizacije? V zavezništvu se ve, kdo ima najmočnejši glas, kdo je šef. To je ogromna cena za varnost, ki pa itak ni stoodstotna, kot nas je že ob vstopu opozoril Janez Drnovšek. Smo zdaj z Natom bolj varni ali bolj izpostavljeni nevarnosti?
Kaj se gredo voditelji Evrope, medtem ko ljudstvo kriči, naj ne rinemo s še več orožja v Ukrajino in naj že za božjo voljo ustavimo Izrael?! Kdo nas ima v oblasti, nas vodi v norost, in zakaj tako nemočno opazujemo, ko Ursula von der Leyen kaže, kako bo po istem sistemu, kot je skupnostno naročala cepivo, zdaj tako ravnala še z orožjem? V imenu vseh Evropejcev.
Evropska unija ni več miroljuben, ampak vojni projekt, je jasno povedal nekdanji predsednik in ugledni strokovnjak za mednarodno pravo dr. Danilo Türk. In tega bi se morali bati, je pristavil. Saj se bojimo, pa še kako! Zato nič ne ploskamo Natovim ministrom na srečanju v Bruslju, ki sklepajo milijardne dogovore z našim denarjem, in naši zunanji ministrici Tanji Fajon, ki pravi, da je zavezništvo Nato vrednota, ki nam daje varnost ter stabilnost. In ne, zagotovo ne moremo reči, da smo še miroljubna dežela, da nismo vpleteni v vojno.
Minuli teden se je pojavila tudi novica, da sta ruski in francoski obrambni minister izrazila pripravljenost za pogajanja. Pa so Francozi to hitro vneto zanikali. Kot bi bilo omeniti pogajanja nekaj slabega. Od kdaj so pogovori o premirju postali nekaj sramotnega, malodane znak slabosti in celo predaje? Mar res nihče ne želi razumeti papeža Frančiška?
Da lahko odsotnost pogovorov vodi k poslabšanju razmer in celo k jedrski vojni, opozarja tudi znani ameriški profesor, ekonomist in analitik Jeffrey D. Sachs. In se spominja Johna F. Kennedyja, ki se je ob kubanski raketni krizi naučil, da ni dobro ponižati sovražnika, ki poseduje jedrsko orožje. Spominja pa še na eno Kennedyjevo modrost: »Nikoli se ne pogajajmo iz strahu, vendar se nikoli ne bojmo pogajati.«
Ameriški profesor kot ključne pri pogajanjih omenja Rusijo, Ukrajino in ZDA, Evrope pa ne. Mi smo nič? Zakaj se potem s tako lahkoto odločamo za milijardne orožarske donacije? Ljudje si o tem, ali bo Slovenija namenila milijon za skupno nabavo nabojev za Ukrajino, želijo referendum. Kdo bo nas kaj vprašal, to je naš denar, so prepričani. Lahko bi zahtevali še več –svetovni referendum z vprašanjem: Ali ste za to, da prepovemo vojne? Čeprav bi vojna industrija glasno zarožljala, sem prepričana, da bi referendum uspel. Ker je diplomacija očitno kapitulirala, potrebujemo več inštitutov osmi marec in več nik kovač. Da si izborimo mir po mirni poti.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
