Že da pride do volana, pa je zanj dolgotrajen in naporen postopek: v svoj kombi se mora zapeljati čez prtljažnik, v katerega ga dvigne dvigalo; nato se od zadaj vzpne na desni sedež, se s posebno ročico presede na voznikovega, nakar se sedež sam prestavi proti volanu, in šele tedaj je Kerin pripravljen za vožnjo. Kar je za večino ljudi rutinsko opravilo, je zanj zapleten obred, ki mu daje dostojanstvo; za nekoga, ki ga je življenje kaznovalo z izgubo sposobnosti hoje, je vožnja avtomobila neprecenljiv dar.
»Če ostanem brez avta, je to zame enako, kot če bi vam odrezali noge,« pove Martin Kerin, »ne morem v trgovino, ne morem k zdravniku, nikamor ne morem. Od avta sem življenjsko odvisen.« Toda gre še za precej več kot zgolj logistiko – gre za svobodo, za samostojnost in občutek, da nisi v breme drugim, za dostojanstvo. Samo pomislite, koliko osnovnih opravkov in vsakodnevnih stikov opravite z avtomobilom. Vozniški izpit ni zaman poleg osebne izkaznice dokument, s katerim človek v današnji Sloveniji uradno izkaže svojo identiteto; to je vstopnica v sodobno družbo.
Martinu Kerinu je vozniško dovoljenje poteklo 14. februarja letos. Za rutinski zdravniški pregled v posebni ambulanti v URI Soča so ga naročili 9. januarja – prav na dan, ko je Fides razglasil svojo enodnevno opozorilno stavko. Ki je teden dni pozneje prerasla v izčrpavajočo pozicijsko vojno med Fidesom in vlado – ali bolje rečeno, med Fidesom in preostankom skupnosti. V tej vojni pa sta obe strani pozabili na invalide, kot je Kerin, ki so tako nič krivi nič dolžni postali kolateralna škoda njunega spopada, ko je omenjena ambulanta zaradi stavke nehala izvajati preglede voznikov med 18. in 65. letom starosti.
Fides je opozoril, da bi vlada zaplet z lahkoto opravila tako, da bi preprosto podaljšala pretekla vozniška dovoljenja – in prav imajo. Vlada pa je zatrjevala, da bi lahko vodstvo ambulante v Soči tudi prepoznalo stiske voznikov z invalidnostjo in postavilo človeški vidik pred stavkovne zahteve – in prav ima. Na koncu je bil Fides tisti, ki je s stisnjenimi zobmi popustil ter svojim članicam in članom v Soči naložil odprtje ambulante v Soči, a izključno zato, ker so zgodbe obupanih invalidov, kot je Martin Kerin, metale slabo luč na celotno stavko. Drugače povedano, bili so preprosto slab piar, o kakšnem posebnem sočutju pa ni bilo sledu v izjavi, s katero so pospremili to potezo.
Kot rečeno, tudi vlada nosi svoj delež odgovornosti, da vozniki invalidi dva meseca niso mogli podaljševati svojih vozniških dovoljenj. Pač pozabili so nanje, eni in drugi. Pač niso se obremenjevali z njimi in pač niso jih predvideli v svojih projekcijah stavke. Kar kaže, kako zelo prezrti, diskriminirani in nepomembni, kako zelo odrinjeni na rob in po možnosti še onkraj roba so v Sloveniji 21. stoletja še vedno invalidi. Zakaj? Ker so manj produktivni v družbi, ki je obsedena s produktivnostjo. Ker so v času, ki časti sebičnost, potrebni pomoči in podpore. Ker niso idealni potrošniki, temveč so prisiljeni dobršen del svojih prihodkov nameniti za premoščanje ovir, ki jih delijo od preostanka skupnosti – za nakup opreme, vozičkov, prilagoditev stanovanj in vozil, za terapije ... In končno, ker nas v družbi, ki je poblaznela za izkrivljenimi lepotnimi ideali, za mišicami in večno mladostjo, opominjajo na krhkost človeškega telesa.
Nič od tega človeka ne zadene po lastni volji in izbiri – vsak bi dal vse, da bi bil zdrav in močan ter v oblasti svojega polno delujočega telesa. A naša družba jih še vedno odriva, še vedno diskriminira, še vedno jih pozabi, se z njimi ne obremenjuje, jih ne predvidi v svojih blodnjah o bleščeči prihodnosti. Povedno je že samo poimenovanje »invalidi« – izvira namreč iz angleške besede, ki pomeni »nezadosten«. V zgodbi z dvomesečnim zaprtjem ambulante v Soči, edine, ki izvaja preglede za podaljševanje dovoljenj voznikov z invalidnostjo, pa lahko takšno oceno prisodimo obema stranema, vkopanima v jarkih stavkovnega spopada za plače v zdravstvu.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
