Torej druga tema. Imam prijateljico, ki si ne upa na kolo. Starši so bili prepričani, da je kolesarjenje smrtno nevarno. Sama sem se te spretnosti naučila nekje pri šestih letih. Pri hiši je bilo grozno težko in štorasto moško kolo. Ena noga pod okvir, roke na zame velikanskem krmilu, odriv … pa je šlo. Prvi dan sem jih doma dobila, ker je bilo kolo vso obdrgnjeno, jaz pa potolčena, drugič je bilo že bolje, tretjič sem se že vozila »z vetrom v laseh«, bi danes rekli.
Bilo je to otroštvo, kakršno bi iz vsega srca privoščila svojim vnukom. Pa čeprav so oni svoj prvi trikolesnik dobili, preden so shodili. A ne gre za kolo. Gre za druženje in prosti čas, ki smo ga imeli v izobilju, moji vnuki pa ga nimajo. Domače naloge, zunajšolske dejavnosti in – najpomembnejše – digitalni svet, ki jih lepi na zaslone. Pridejo na kosilo, in če še ni na mizi, se izmaknejo pogledom odraslih in iz žepov izvlečejo vsak svoje okno v svet. Ali pa se prilepijo na YouTube. Nič ne pomagajo vsi mogoči nasveti, ukrepi, grožnje, zlovešče napovedi strokovnjakov, ki vsak iz svojega zornega kota slikajo mračno prihodnost z digitalnim svetom obsedenih generacij. Kdo ve, ali je rešitev to, da Velika Britanija, Švedska, Nizozemska, Španija … iz šol umikajo elektronske naprave. Zato da bodo otroci na novo odkrili papir in obnovili lastnoročno pisavo. Priznam, da me vse skupaj straši.
Kako zelo bi me šele, če bi o vsem skupaj res kaj vedela.
Ker to, da vem, da ne vem, je prvi razlog za tole moje današnje pisanje. Spet enkrat – ne prvič – me je čas povozil. In čeprav kdaj rada najdem koga, ki je česa kriv namesto mene, ga to pot ni. Greh je samo moj. In tako velik, da sem danes v številnih pogledih, kot včasih ugotavljamo za ljudi, ki imajo resne psihofizične težave, domala opravilno nesposobna. Ker zdaj vem, da sem, ko sem se prvič ognila računalniku in vsemu, kar je on znal in zmogel, jaz pa ne, samo sebe izključila iz prihodnosti. Danes nekdo, ki ne obvlada kolesa, uporabi drugo prevozno sredstvo. Ko pa je meni poteklo digitalno potrdilo, s katerim dostopam do zame vitalno pomembnih informacij, sem doživela domala panični napad. Kaj pa zdaj? Kje, katera stran, na kak način? Bilo je pred dnevi. Brez predhodnega opozorila! Nisem mogla izvedeti, kdaj imam zdravniški pregled, ne kako je z mojim bančnim računom, niti kakšni so moji davčni dolgovi … Pa je to le najožji nabor informacij, do katerih brez računalnika ne morem več dostopati. Hočeš nočeš, digitalizacija si nas je podredila. Danes brez nje ne gre. Tudi zato ne, ker od vedno novih in novih rešitev mnogi ponudniki dobro živijo. In jih posodabljajo. Mi pa – kakor kdo. Ni tolažba, je pa dejstvo, da je okoli 50 odstotkov odraslih Slovencev digitalno nepismenih. Večina gotovo rojenih še globoko v prejšnjem stoletju. Svet, ki ga moji vnuki razumejo kot svojega in samoumevnega, nas je mnoge prehitel. Ste kdaj prešteli, koliko gesel in kod naj bi danes človek znal na pamet? Za telefon, banko, kartice, eZvem, alarm, vhodna vrata, kolesarko ključavnico ... Ker enako kodo za vse ali pa v denarnici spravljen seznam vseh imajo le bedaki.
Pametni imamo vsako zapisano kje drugje. A kako naj si zapomnim, kje katero? Verjetno obstajajo digitalne rešitve. A ne za tiste, ki nas je čas povozil. Vnuki gotovo vedo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
