Gotovo si vsi želimo, da takšnih poplav, kot smo jim bili priča v preteklem letu, ne bi bilo več. A želje so eno, resničnost pa drugo. Podnebne spremembe grozijo, da jih bo vedno več, obstaja tudi nevarnost daljših sušnih obdobij. Zato se moramo pripraviti na vse, opozarjajo pri eko civilni iniciativi Ekoci. O trenutno predvidenih posegih (tako imenovanih suhih zadrževalnikih, ki bi na najbolj kritičnih mestih segali celo štiri metre v nebo) menijo, da bi trajno spremenili videz kulturne krajine, mikroklimo ter zmanjšali kmetijski, turistični in biotski potencial Savinjske doline.
Reka si vzame, kar je njeno
Mimogrede, prijatelj, ki se ukvarja z načrtovanjem poplavnih študij (pri tej za Savinjo ni sodeloval), je po tem, ko sem mu omenila, o čem pišem, dejal, da seveda razume kmete, ki se borijo za svojo zemljo, tudi sam se zaveda, da so kmetijske površine ključne za samooskrbo, a reka pač potrebuje svoj prostor. Če ji ga odvzamemo, bodisi s kmetijskimi zemljišči ali z gradnjo na poplavnih območjih, si ga bo s časom vzela nazaj. »Zadnje poplave so nam pokazale, do kod lahko seže Savinja, kar potrjuje potrebo po načrtovanih ukrepih – edino z njimi je mogoče preprečiti vnovično razsežnost zadnjih poplav. Suhi zadrževalniki niso nič drugega kakor kmetijska zemljišča, ki se jih normalno uporablja, v času poplav pa zadržijo vodo s pomočjo nasipov, ki se jih naredi okoli njih. Mokri zadrževalnik (jezera in ribniki, ki ob poplavah zadržijo vodo) bi bil morda smiseln zgolj kot dodaten ukrep, žal pa je nemogoče narediti tako velike in globoke ribnike, ki bi zadržali toliko vode, kot je je Savinja zmožna iztočiti ob večjih poplavah. So pa mokri zadrževalniki po drugi strani zelo dobrodošli v sušnih obdobjih.« O skrbi, da bi gromozanski suhi zadrževalniki znižali cene nepremičnin v bližini, je zgolj pripomnil: »Je poplavljena hiša na trgu vredna več kot poplavno varna?«
Mokri zadrževalniki so za namakanje
Rok Fazarinc, gradbeni inženir, hidrolog in eden ključnih strokovnjakov v številnih projektih protipoplavne varnosti na slovenskih vodotokih, pa o nujnosti suhih zadrževalnikov pravi: »Ujme si sledijo skoraj vsakih deset let. Dejanski obsegi poplav med zadnjo se ujemajo z izračuni in opozorili stroke. Žal se jih ne upošteva. V Spodnji Savinjski dolini je Savinji odvzeta večina starih naravnih razlivnih površin. Zato Savinja ob ujmah stihijsko poplavlja urbane in kmetijske površine. Avgusta je bilo poplavljenih več kot 16 km2 Spodnje Savinjske doline.« Mokri zadrževalniki, poudarja, niso namenjeni poplavni varnosti, »ker preprosto v posodo, ki je delno že zapolnjena z vodo, ni možno spraviti dovolj dodatne vode poplavnega vala. Dosedanji poplavni valovi Savinje so imeli volumne med 90 in 160 milijoni kubičnih metrov. Poplave povzroča vrh vala z volumni med 2 in 10 milijoni m3. Te volumne je treba zadržati ali preusmeriti na poplavna območja.« Volumni manjših mokrih zadrževalnikov, kot je denimo ribnik Vrbje, niti slučajno ne ustrezajo protipoplavni zaščiti, pojasni. »Tudi če bi jih pred poplavo izpraznili, bi bili nekaj stokrat ali tisočkrat premajhni. Med zadnjo poplavo je Savinja poplavila ribnike pri Preserjah in Vrbje, vendar to ni imelo nikakršnega vpliva na zmanjševanje poplavnega vala. Mokri zadrževalniki so namenjeni predvsem namakanju v sušnih obdobjih.« Suhi zadrževalniki so predvideni na poplavnih območjih, kjer Savinja redno poplavlja. »S kontroliranim zadrževanjem bi poplavne površine zmanjšali za približno petkrat,« še pripomni.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
