– vzela sta se bela ekonomistka in črni zdravnik, ki je študiral pri nas. Pripeljal je seveda še številne prijatelje in sorodnike iz svoje domovine. Ker sem imela tiste dni ustni nastop pri slovenščini in sem iskala primerno temo, mi je padla sekira v med – svate sem diskretno spraševala, kakšni se jim zdijo tujci. Prijetni, prijazni, radovedni, zabavni, nič negativnega nisem slišala. Samo kuharica se je pritožila: saj so v redu, ampak potice pa nočejo jesti, in to zares ni lepo. Mimogrede, naša zakonca sta se kmalu razšla, mešani zakon pa je zdržal.
Kadar se pogovarjam z ljudmi, ki so v stiku s tujci, pa naj so prišli k nam legalno ali ilegalno, včeraj ali pred 50 leti, jih v glavnem ocenjujejo po lastnostih in ne po barvi ali veri. Izkušnje so pač najdragocenejše. Od kod torej mojemu ljudstvu toliko jedkosti, kadar se v javnosti pojavi ideja, ki bi utegnila kaliti njihovo zadovoljstvo in mir? Ko so pred leti hoteli odpreti poseben oddelek vrtca za otroke s posebnimi potrebami, je okoliško prebivalstvo znorelo in reklo ne! Le kaj bi jim malčki, ki jih je narava prikrajšala za to in ono, lahko hudega storili? Ko so iskali prostor za komuno (za rehabilitacijo narkomanov), so kar na več krajih slišali odločen ne! Potem so imeli krajani s fanti iz komune, ki jo je vodil župnik, zelo dobre izkušnje. Ne bom naštevala vseh zelo grdih in nesramnih »ne« (v mislih imam le primere, ko gre za ljudi), saj imamo s prejšnjega tedna kar dva: v prvem gre za predlog, da bi se lahko otroci, ki imajo korenine v drugih delih nekdanje skupne države, v šoli kaj naučili tudi o kulturi in jeziku svojih staršev, v drugem pa za načrtovana migrantska centra na nekdanjih mejnih prehodih, ki sta last države. V obeh primerih se je zlilo na politiko, karkoli to že je, ogromno žolča. Takšnega prvinskega. Migranti nas bodo posiljevali in prebadali z noži, vpije starejša ženska v kamero. Čeprav statistika pravi, da zagrešijo malo kriminalnih dejanj in da so posiljevalci večinoma kar naši državljani. Zmago Jelinčič se gre fotografirat pred žalski vrtec in tam kriči, da se morajo vzgojiteljice po ukazu učiti albanščino in da postaja vrtec albanska enklava, iz katere se izpisujejo »naši« otroci. Da ne tratim prostora – vse skupaj je laž.
Takoj, ko zaidemo v šolo, nam tam dopovedujejo, da je Slovenija na križišču različnih poti, torej se migracijam, tudi nezakonitim, pač ne moremo izogniti niti z zidovi niti z obrambnimi jarki. Treba jih je pač sprejeti in čim bolj humano usmerjati; večina prebežnikov itak noče ostati pri nas. Lahko bi tudi pomislili, da je mlada, dokaj izobražena družina, ki pribeži k nam, perspektivna za malo državo, ki ji manjka otrok in delovnih rok. Namesto da bi jo sprejeli, odrasle zaposlili, otroke pa poslali v šolo, uradniki razmišljajo, kako bi jih čimprej izgnali. Včasih morajo mirovniki s svojimi telesi braniti integrirane tujce, ki jih oblast naganja čez mejo.
Pa še to – ne bom naštevala, v kakšnih valovih in kolikokrat so se Slovenci izseljevali, pa tudi bežali na tuje. Naj omenim samo šestdeseta leta, ko je Jugoslavija odprla meje in se je v kratkem času izselilo več kot milijon državljanov! V Nemčiji so recimo za otroke zdomcev, kot smo jih pri nas poimenovali, organizirali dopolnilni pouk slovenščine in kulture, kar obstaja še danes. Ampak tega seveda ne bo omenil noben politik, ki nabira točke med razkurjenim prebivalstvom. Ker ne gre v koncept.
»Ne« azilnim domovom, čeprav so daleč od naselij in bodo delovali le v kriznih razmerah, »ne« jeziku in kulturi (in veri) tujcev, ne evtanaziji, ne vetrnicam, ne zadrževalnikom, ne … Kako pripraviti ljudstvo, da bi kdaj reklo da, ampak s pridržkom, ki pomeni, da če bodo zadeve izpeljane varno in ugodno za ljudi, ki se čutijo prizadete, pač naj bodo?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
