Včeraj smo imeli na sporedu interpelacije, pa koliko papirja in časa se porabi za prazno parlamentarno čvekanje. Babica bo vsekakor podprla tisto o 13.000 računalnikih. Njen namreč crkuje, in tudi če ne bi, je že tako zastarel, da nujno potrebuje novega. Zadovoljna bo z omejeno programsko opremo, samo naj že kakšnega izpljunejo. Nisem prepričan, da sodiš v ranljivo populacijo, je vzdihnil sin. Kaj to pomeni, je revsknila. No, da si revna, kar nisi, ali pa da imaš omejene sposobnosti … A to, da sem stara in da sem 40 let delala, ni dovolj, se je nasršila. Ups, priznala je, da je stara, se je zarežal cenjeni soprog. To se zgodi samo v primeru, ko je zelo bojevita. Takrat se je je zares treba bati. Da bi prekinila nevarne pogovore, ki druge zabavajo, mene pa po njih včasih boli glava, sem začela še sama sitnariti.
»Zdaj me pa poslušajte, poslej bom tudi jaz privolila samo še v interpelacije,« sem rekla po poglobljenem premisleku. »Nobenih zbadanj, ugovorov, protestov, namigovanj, sitnarjenj in podobne duševne nesnage ne sprejemam več! Šele dve uri po tistem, ko mi kdo kaj zabrusi, se spomnim, kaj bi bilo treba odgovoriti, kako nesramneža zabiti, da bi mu pobralo sapo.«
»Se pravi, da je treba v prihodnje vložiti pisni protest in počakati, da pripraviš odgovor,« se je namuznil cenjeni soprog in mešal z žlico po krožniku. »Recimo – juha je preslana, kar je popolnoma res.«
»Tako je. In jaz bom tehtnem premisleku napisala obrazložitev: prvič, sploh ni preslana; drugič, zmeraj jamraš, da je premalo slana; tretjič, dolij si nekoliko vroče vode, pa ne bo več slana; četrtič, skuhaj si jo sam, če ti moja ni všeč; in petič, tako ali tako sem sita kuhanja, še posebej teh preklemanskih juh, brez katerih z babico ne moreta živeti. Če juhe sploh ne kuhaš, ne more biti preslana. In še bi se našlo kaj, kar bi lahko zapisala v protiinterpelacijo.«
Zelo zanimivo, je rekla babica. Recimo, da vročiš sosedi interpelacijo, češ da je kurba, ki dela sramoto okolici, za povrh njeni ljubimci cele noči kolovratijo po ulici, napačno parkirajo, lulajo za grmovjem in se nasekani zaletavajo v kante za smeti. Naj se torej poboljša ali pa se odseli! Ona pa skliče sestanek uličnega odbora in mu v prisotnosti novinarjev izroči podroben odgovor na 200 straneh, kjer piše: da je absolutno poštena, kar lahko potrdi množica prič, da hodi vsaj dvakrat tedensko k maši, da možakarji (njihovo natančno število je pet), ki ponoči kolovratijo po ulici, niso njeni ljubimci, ampak so pošteno porazdeljeni po vsej okolici. Eden zahaja k ženi peka, ko je ta ponoči v službi; drugi h gospe dohtarjevi, ko soprog dežura; tretji k frizerki, ki ima moža na začasnem delu v tujini; četrti k soprogi lastnika igralnice in peti k mlajši dami, ki je že nekaj let vdova. Katera pa je to, je zanimalo cenjenega soproga. Tudi sin in koruzniški zet sta se radovedno zagledala v babico. In smo se končno namesto o politiki začeli prepirati o bolj življenjskih rečeh.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
