Večje preglavice sta mu povzročali boleča utrujenost in nelagodje v trebuhu, ki ju je po moško prikrival. Odpravila sva se naprej proti Sarajevu, pred nama je bilo še vsaj štiri ure vožnje. Vreme je bilo sončno, prijetno, sploh ni bilo mrzlo, čeprav je bil že oktober. Vozila sva se po regionalnih cestah, med naselji in vasmi. Jani ni več divjal z motorjem, končno sem se lahko sprostila in uživala v vožnji. Mesta in vasi so brzeli mimo naju, ustavila sva se šele čez dve uri, v Donjem Vakufu, kjer so njegovi kolegi motoristi pripravljali vsakoletni motoristični shod.
Zagotovo je minilo vsaj deset let, kar sem se udeležila zadnjega takšnega srečanja. Motoristični shodi so mi bili vedno ljubi, čeprav nisem motoristka. Če jih moram na kratko opisati, bi rekla, da gre za vsakoletna sindikalna srečanja (zlasti moških) ljubiteljev motorjev. Na teh shodih so posebna folklora, glasen rock, obilo hrane in pijače (beri alkohola), motoristična oprema je obvezna in na njej seveda barve (v obliki grbov in zvenečih imen, kot so na primer Orlovi sinovi ali pa Cestni bojevniki) kluba, ki mu pripadaš. Morda ti shodi naključnemu obiskovalcu delujejo kot sproščene in nebrzdane zabave, a ni ravno tako. Veljajo stroga nenapisana pravila, ki jih postavljajo »šefi band«, ve se, kdo kje sedi, s kom, kdo prvi pije, kdo je prvi v koloni motorjev itd. Vsem je jasno, kdo so naši prijatelji in s kom smo v sporu. Ženske smo v tem svetu izpušnih plinov samo dodaten, a nepotreben okras, kar sem že stokrat izkusila. Zato se nisem upirala pivu, ki so mi ga ponudili organizatorji.
Sedela sem ob lesenem improviziranem šanku, v miru žulila pijačo in opazovala v usnje oblečene moške. A z Janijem nisva počakala začetka divje zabave, ki se je obetala, mudilo se nama je namreč v Sarajevo. Vreme se je čudno obnašalo, nad nama so se nenadoma pojavili temni oblaki in nama sledili kot senca, nikakor jim nisva mogla uiti. Moj voznik je pospešil jeklenega konjička, ko sva zavila na avtocesto proti Visokemu, a je postajalo ozračje okoli naju vedno bolj temno in grozeče. Nenadoma se je shladilo, nad nama se je utrgal oblak, na cesto je padel mrak in zbudili so se orkanski vetrovi. V hipu sva bila premočena do kože, debele kaplje so tolkle po čeladi in vezirju, motor je začel poplesavati po mokri cesti. Jani je v trenutku zavrl in čez nekaj metrov sva se ustavila. Sestopila sva z motorja, dež je lil po naju, veter zavijal na polno, nisva videla dva metra pred sabo. Jani je začel nekaj iskati po kovčku, obešenem na boku motorja. Pričakovala sem, da bo na plano potegnil dežne obleke, pelerine ali kaj podobnega, on pa je iz kovčka potegnil dežnik, tisto malo, kitajsko, zložljivo marelo, in ga zmagoslavno dvignil v zrak. Poskušala sem jo odpreti, marela se je zvijala pod udarci vetra, se obračala sem ter tja, le nad najinima glavama ni hotela biti. Tako ali tako nisem videla smisla v tem, da stojiva pod marelo, če imava na glavi čelado. Mokra sva bila vseeno, nevihta je tolkla z vseh strani. Nekaj časa sva stala tam na avtocesti, v mraku, na odprtem, sredi nevihte. Čutila sem, da sem mokra do spodnjic, tudi v škornjih se mi je nabirala voda, vlažne hlače so se mi prilepile na kožo. Čedalje bolj me je zeblo in nič ni kazalo, da se bo nevihta kmalu umaknila. Jani me je tolažil, da takšna ujma ni nič posebnega in da bo kmalu konec. Stal je tam s tisto marelo sredi ničesar in sploh ni deloval vznemirjeno. Mene pa je začela grabiti panika. »Morava se umakniti z dežja,« sem začela najedati, »čisto sva mokra. Strela naju bo udarila sredi ceste v to neumno marelo. Prehladila se bova. Jaz sem se že. Ti si na kemoterapiji, oba sva rakava bolnika, ne moreva ostati tukaj, bogve koliko časa bo padalo.« A Jani je bil hladen kot špricer, nič preveč vznemirjeno je držal tisti ubogi dežnik, ki je divje poplesaval nad najinima glavama, in me prepričeval, da bo nevihte konec v nekaj minutah. Nervozno sem gledala na vse strani neba, kje se bo zjasnilo, a obzorje je postajalo vedno temnejše in naliv vedno hujši. Vedno bolj sem bila živčna, prežemala sta me strah in mraz in kmalu se nisem mogla več zadržati. »Ne morem več!« sem zakričala v nevihto. »Tole je preveč zame. Odhajam.« (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
