Janek je danes zaspal zelo zgodaj in kar na kavču. Popoldne sem vklopila centralno ogrevanje, v hiši je prijetno toplo. Opravil je vse svoje delo za danes, kar pomeni, da je oprano perilo z balkona naložil po radiatorjih. Predvsem svoje, seveda! Potem je preveril, ali sem vse zlikala, vklopil televizor in zaspal. Ampak mislim si, da bo okrog osme ure zvečer spet buden. Branja pravljice zagotovo ne bo izpustil!
Jaz pa zdaj sedim tukaj za računalnikom, zunaj je že temno in vame strmi nova, bela praznina na zaslonu. In mislim na vas, dragi najini sopotniki! Da ste ta trenutek, ko tole berete, v mislih z nama. Da nama namenjate svoj dragoceni čas. In spodobilo bi se najbrž, da bi brali tukaj o samih lepih, tudi smešnih ali vsaj duhovitih rečeh, optimističnih, nabritih morda … Pa že! Nekaj bi že izkopala, si izmislila kaj takšnega. Vendar ne bom, ker se mi zdi, da bi tako goljufala vas in sebe.
Zato sedim tukaj in prisluškujem sebi. Vedno krajši svetli del dneva je našim prednikom sporočal tudi, da prihaja čas za umirjanje, počitek, premišljevanje, nabiranje energije ... Jaz pa občutim v sebi samo nemir.
Še ena vojna se je začela, kjer prav nobeno življenje ne šteje čisto nič! Je vse, kar človeštvo premore v tem času, poziv, naj si nabavimo orožje? Koliko še? Saj že skoraj vsak dan beremo o ubijanju na domačem pragu. In komaj se je začelo, čaka nas še martinovanje, kjer si bodo dali duška slovenski kronični veseljaki. Čaka nas dan spomina na mrtve, ko se vrne čas žalovanja. Če sploh kdaj odide. S strahom čakamo račune za elektriko, da ne omenjam veselega decembra!
Želim si, da se me vse to ne bi dotikalo, da bi se lahko premišljevanju o tem izognila, si vsaj pokrila ušesa in zaprla oči. Pa ne gre tako, ali ne? In za ta moj črni trenutek je primerna Minattijeva pesem: »Ne morem ti dati smeha – preveč je joka v meni, ne svetlobe – v meni črna praznina zija …«
Ne odložite zdaj tega branja, prosim. Saj sem napisala, da je to samo trenutek. Pravzaprav pa se zelo dobro spominjam pesnika, velikokrat sem ga srečala na Prulah. In nikoli nisem imela toliko poguma, da bi ga ogovorila in mu povedala, da ga občudujem. Zdaj, ko je prepozno, mi je pa žal. Tudi ko sva bila danes z Janekom na Vojkovem grobu, se mi je zgodilo enako. Sklenila sem, da bom zdaj vsakemu, ki si zasluži moje spoštovanje, občudovanje, hvaležnost, to takoj povedala. Da ne bo potem prepozno.
Ker je tukaj te dni res močno deževalo, kaj deževalo, vlivalo se je z neba, vlekli so se megle in nizki oblaki, sem šele danes, ko so se oblaki dvignili na vrh Rombona, opazila, da se je čez noč narava obarvala. V jesenske barve. No, vsaj nekaj se je postavilo na svoje mesto. Ko sva se včeraj z Janekom peljala iz mesta, sva v Logu pod Mangartom opazovala (skoraj) neštete slapove. No, ne ravno neštete, ampak domačini vedo povedati, da so jih nekoč našteli čez šestdeset. Eni krajši, drugi daljši, zbirali so se v Predelici in nato v divji Koritnici. Kakšen lep pogled! Pa tudi takšen, ki človeku dvigne kocine po telesu. Ne samo od lepote, temveč tudi od strahu.
Mimogrede: če nameravate v te kraje občudovat jesensko naravo, najbrž ne bo odveč rahlo opozorilo. Cesto pred Klužami in podporne zidove so naredili napol in potem zapustili gradbišče. Menda je zmanjkalo denarja. Tako se sliši. Če boste prišli iz smeri Kobarida, pa … ni za verjeti. Zgodaj poleti so delavci gradbišče zapustili in jih do danes še ni na spregled. Pa še sliši se nič, zakaj je država zapustila razkopanine. Lani je zaradi dežja odneslo pol vozišča. Morda pa čakajo, da odnese še drugo polovico, mi prišepetava zlobna misel. In koža se mi naježi od strahu!
Še vedno sem za mizo v kuhinji in slišim premikanje na kavču. O, ja, kmalu bo ura osem zvečer in takrat bo Janek buden za branje. Preden se je zvrnil na kavč, si je obul mehke debele nogavičke. Skoraj nove. Opazila sem luknjo na palčku. Vprašala sem ga, kdo neki jo je naredil. Včasih v šali okrivi soseda Lojza, pa tudi Nado in še koga. Ljudi, ki jih ima rad. Tokrat pa je rekel: »En škrat!« Hmmm, škrat? Le kaj pomeni beseda škrat Janeku, sem razmišljala in se naglas čudila. Janek pa je razložil: »Škrat Mišmaš!« Seveda, ja, saj nekako tako piše tudi v knjigi.
Vidite zdaj, dragi prijatelji, ko tole zaključujem, že zdavnaj ni več črnih trenutkov! Samo takšni, vsakdanji, zanimivi, lepi, pa čeprav čisto drobni. Saj se nič ne otepam tistih črnih! Brez temnih ne bi bilo svetlih.
In tako zelo primerna za ta čas je tudi japonska legenda, ki pravi nekako takole: če se počutiš, kot da si izgubil vse, se spomni dreves. Vsako leto izgubijo listje, pa še vedno stojijo pokonci in čakajo na boljše čase.
Tudi mi se ne damo, ali ne? Pokonci! In bomo dočakali boljše čase.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 7. november, 2023.
