Pa ne zato, ker bi ga sumničila prevare, ne, nikakor, ne sprašujem se, ali je blondinka ali brinetka, ne brskam mu po žepih ali računalniku, da bi našla kaj sumljivega, ne vohljam po avtu, da bi morda odkrila sledi nezvestobe. Ker mi je jasno, da me znova vara s kosmatim ali morda celo plešastim tipom v zamazanem kombinezonu in z vonjem po lepilu ali čem podobno vznemirljivem. Kakšnega vraga ima spet v načrtu?
Cenjeni ima namreč kar nekaj neizživetih poklicev. Nenehno nam pripoveduje, v kakšnih hudih razmerah je nekoč živel, in če bi imel možnost, bi nedvomno postal dirigent. Igrati pa ne zna niti na orglice, ki niso prav hudo drage. Zato pa vse dneve vsi poslušamo klasično glasbo, če hočemo ali ne. Ampak s tem ne dela nobene škode, če nam ne prijajo Mozarti in Vivaldiji, se pač umaknemo iz dnevne sobe in si navijemo glasbo po svojih željah. Smo pa postali, skupaj s koruzniškima zetom in snaho, izvedenci za kvize o resni glasbi.
Največkrat nas testira kar cenjeni soprog osebno.
Težava je, ker ima še en neizživeti poklic, in to je arhitekt. Večkrat razmišljam, kakšne bi bile njegove monumentalne zgradbe, če bi imel priložnost, da bi jih postavil. Prepričana sem, da bi bile prvenstveno praktične, pa karkoli že to pomeni. Recimo – vtepel si je v glavo, da si bo sezidal izjemno inovativne visoke grede, in res se mu je posrečilo. Z dveh strani je grede postavil na visok zid, s tretje pa pod visok zid. S četrte je vhod. Ker torej gred ne moreš od nikoder obdelovati, je med njimi postavil globok hodnik, ampak od tam lahko koplješ po gredicah le z ene strani - do koder pač sežeš. Če hočeš obdelati še drugi dve tretjini čudežnih visokih gred, moraš splezati nanje, kar pa je tudi težko. Gredice je namreč s treh strani obzidal z okni in debelo plastiko, vse skupaj pa je pritrdil s prečnimi železnimi drogovi. Ko torej plezaš na gredo (na tleh so inovativne pločevinaste pručke), nujno butneš z glavo v katerega od drogov. Na glavi imam približno toliko bušk, kolikor je na gredi posajenih paradižnikov.
Ampak to še ni vse. Iz telefonarjenj, ki jih cenjeni te dni na skrivaj uprizarja okrog hišnih vogalov, sem razbrala, da bo dobilo tisto arhitektonsko čudo še plastično streho. Pripeljali da jo bodo z nekega bazena, ker si bo lastnik kupil drugo, poškodovala jo je namreč toča v velikosti jajc. In so v njej luknje, kar je menda kot nalašč za naše visoke grede, ki s tem postajajo rastlinjak. Skozi luknje bo namreč mati narava prostovoljno zalivala gredice, je razlagal cenjeni mojstru, ki je očitno imel nekakšne pripombe. Češ da se bo vsa zelenjava vključno s cenjenim soprogom pod streho skuhala takoj, ko bo posijalo sonce. Če sem prav razumela, namerava vročino zadušiti s klimatsko napravo. In če sem prav seštela, bo en pri nas pridelan paradižnik stal kakšnih 30 evrov. Če bo dobra letina. Sicer več.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 7. november, 2023.
