»Hm, težko rečem,« odgovori dr. Ribnikar. »Po teh izvidih lahko samo rečem, da ste trenutno v redu. Na kontrolo boste prišli čez pol leta, januarja, recimo, pa bova znova preverila krvno sliko.«
Ne razumem, kaj mi hoče povedati. »Sem zdaj zdrava ali kako?« ponovno vprašam, napeta sem kot struna. Pa saj ni težko vprašanje! »Težko vam odgovorim na tako zastavljeno vprašanje. Rak ni takšna bolezen, za katero bi vam zdaj lahko rekel, da ste zdravi ali pa niste. Po teh zadnjih izvidih ni videti, da bi se v vašem telesu razvijale celice raka.« »Hm. To je super novica. Ampak po operaciji in odstranitvi tumorjev je bilo rečeno, da imam v prsih kakih 12 žarišč. Kaj je zdaj z njimi? So izginila zaradi kemoterapije ali ne? Je bila imunoterapija uspešna ali ne?« nadaljujem mirno, čeprav mi je vedno bolj nelagodno. »Tega ne vem, po teh izvidih lahko rečem le, da je bilo zdravljenje, skozi katero ste šli, uspešno. Kako bo čez eno leto ali dve, težko rečem. Zato pa boste v prihodnje hodili na kontrole, da imamo bolezen pod nadzorom.« Praznina v moji glavi postaja večja in čedalje težja. »Ehmm. A boste naredili morda kakšne preglede glede tega, ali je v mojih prsih zdaj vse čisto?« nadaljujem z zadrgnjenim glasom. »Kakšne preglede to mislite?« vpraša dr. Ribnikar radovedno. »Ja, ne vem,« momljam in mrzlično brskam po predalih v glavi, kjer piše »Tehnikalije in pregledi«. »Lahko bi me dali na CT, ali na MR, ali pa na skeletni skener, ne vem, pojma nimam, kaj je vse mogoče. Rada bi vedela, ali je v meni vse čisto.« »Tovrstni pregledi za vas ne pridejo v poštev, nimate takšne vrste raka. Vam bom pa dal napotnico za mamografijo. Na te preglede morate redno hoditi.« Ah, ja, leva joška. Novi krogi pekla in mamografije. »Še vedno mi ni jasno,« jecljam, napetost v meni se stopnjuje, »natančni pregledi, ki bi šli v globino mojega organizma, niso smiselni za mojo vrsto diagnoze. O. K. Ne razumem, ampak O. K. Kako naj torej vem, da bolezen ni šla naprej?« »Izvidi kažejo, da ni šla,« mirno odgovori moj internist. Koliko takšnih pogovorov je že imel danes pred mano? »Ampak,« vseeno nadaljujem, »zagotovila, da se bolezen po tem zdravljenju ne bo ponovila, pa nimava?« »Ne, tega vam nihče ne more zagotoviti,« pove zdravnik. »V nekaterih primerih so ljudje po takem zdravljenju v redu, bolezen se ne ponovi. Pri drugih se lahko znova pojavi, niti ni nujno, da je težava na istem mestu, tukaj ni posebnih pravil.« Razočarana sem. Zelo. Nekje globoko v meni se je nekaj prelomilo in začelo tuliti na ves glas. Težko zadržujem grozo v svojem glasu. Pogoltnem slino in počasi izdavim: »Tole pa ni lepo slišati. Verjela sem v to, da mi boste dali neka konkretna zagotovila glede mojega zdravja in prihodnosti, tole je kar precejšen šok zame. Sem zdrava in nisem zdrava. Očitno bom morala sprejela svojo diagnozo kot neko resno kronično bolezen, s katero se bom morala ukvarjati vse življenje. Tu na kliniki sem spoznala gospo, povedala mi je, da je že 40 let onkološka bolnica. Rak se ji je v vseh teh letih povrnil tretjič. Hočete reči, da je to zdaj tudi moja usoda?« Pokima: »Lahko, ni pa nujno. Ja, to bolezen lahko vzamete kot kronično, ker je danes medicina na tem področju zelo uspešna in onkološki bolniki z vsemi novimi pristopi zdravljenja živijo mnogo dlje ter imajo lahko tudi kakovostno življenje. Pred dvajsetimi leti je polovica bolnic z vašo diagnozo umrla za rakom, danes je ta odstotek preživetja dosti večji. Poglejte, recimo, otroško levkemijo. Ko sem začel študirati medicino, je 70 odstotkov teh otrok umrlo, danes večina preživi to grozno diagnozo, mnogi izmed njih nimajo pozneje nobenih zdravstvenih posledic. Medicina danes dela čudeže, čeprav se mogoče čudno sliši.« Počasi sprejemam, kar mi zdravnik poskuša povedati, čeprav mi ni jasno, še manj pa mi je všeč. »Pa vas bom takole vprašala. Pred nekaj meseci je umrla meni ljuba hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešič, mislim, da jih je imela malo čez sedemdeset. Na začetku letošnjega leta je umrla za posledicami raka na dojki. 2019 so ji ga odkrili, sledila je operacija, zdravljenje, gospa je bila potem po mnenju zdravnikov zdrava. 2021 se je rak vrnil, pojavile so se metastaze na kosteh, leto pozneje je umrla. Sicer se je odločila za evtanazijo, njen brat je o tej njeni odločitvi pisal pozneje, po njeni smrti. Dubravka je živela v Amsterdamu, na Nizozemskem je evtanazija zakonsko dovoljena, zato si je lahko izbrala takšno pot. A evtanazija je druga zgodba, to me zdaj ne skrbi. Muči me druga zadeva. Tudi njej so zdravniki rekli, da je O. K., da je zazdravljena oziroma da je zdravstveno v redu, pa potem ni bila. To pomeni, da se lahko tudi jaz vrnem k vam čez dve leti polna metastaz in potem ne bova mogla narediti ničesar več. Imam prav?« »V teoriji ja,« prikima dr. Ribnikar. »Zato boste pa redno na naših kontrolah, kjer bomo nadzirali, kaj se dogaja v vašem telesu, in če bo treba ukrepati, bomo ponovno naredili vse, da skupaj premagamo vašo bolezen.«
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
