Potem vstanem, ker nič ne pomaga, četudi se petkrat obrnem in si v misli prikličem kaj lepega. No, včasih niti takšnih misli ne zmorem. Potem v kuhinji pomijem kakšen lonček, zalijem rože, odprem še kakšno okno ali vrata na balkon. In zdaj že veste, da potem dolgo gledam v nebo. Včasih se mi zazdi, da me je malo strah zaprtih prostorov, hehe. Pri meni so vsa okna vedno malo odškrnjena, da lahko pride nebo vame.
Nocoj je bilo enako. Oblaki so zakrivali moj ljubi strop in vse je bilo mirno. Prav takrat, ko sem se spet spravila v posteljo, poravnala rjuho in štela ovčke, pa se je začel disko. Glede na to, da v svojem življenju še nisem bila na takšni zabavi, vzemite tole kot prispodobo. Razbesnela se je nevihta, strele so si sledile kot kroglice na ogrlici in bobnenje groma se je držalo za roke. Pozaprla sem vsa okna, zmanjkalo je neba in elektrike.
Nevihta je hitro prišla in tudi odšla, k sreči! Ne pa moje vznemirjenje in tudi strah! Ampak v Mali vasi so po nevihti gorele luči samo v hišah priseljencev in turistov. No, pri njih tako gorijo luči podnevi in ponoči. Domačini so očitno navajeni na takšne viharje ali pa imajo res trden spanec. Bom povprašala.
Začuda pa se Janek ves čas sploh ni prebudil! Dvakrat se je sicer dvignil v postelji in pogledal naokrog z očmi, ki so spale. Še enkrat več se je izkazalo, da je vsaka reč za nekaj dobra. Sinoči sva bedela malo dlje, ker sva dolgo brala ter še klepetala s Francko in Stankom. Janek je pameten fant in ne razpravlja o politiki, pa vročini, niti o zdravstvu … Vedno sprašuje o tem, kje je njegov veliki brat in kje je njegova Nastja. In najraje sliši, da sta oba v službi. Nič ni zadovoljen, če povesta, da sta doma. Tudi na takšen način pove, kako rad hodi v svojo službo v delovni center.
Kadar Janek govori z bratom, opazujem njegov srečni in nasmejani obraz. Vedno istim stavkom, ki si jih povesta, vedno sledi smeh iz srca. Za Janeka niso pomembne besede, temveč občutek povezanosti, ki ga poznate vsi, ki imate sorojence. Zelo podobno je tudi takrat, ko sta skupaj. Veliki brat Janeka objame čez ramena in Janek se mu stisne pod pazduho. Vsakič mi je tako milo pri srcu!
Včeraj sva morala v center po opravkih. Poleti, ko je povsod huda gneča, midva še posebej iščeva poti, kjer se ni treba kar naprej izogibati vsem in vsakomur. Šla sva tudi proti pokopališču. Povsod je polno velikih tovornjakov, ker gradijo na Žarščah novo telovadnico. In delavcev, ki ves dan, na soncu in pripeki, v dežju in v megli, delajo na gradbišču. Skoraj sva bila že pri stopnicah cerkve, ko sem s kotičkom očesa opazila, da nekdo na oni strani zaščitne ograje teče vzporedno z nama in slišala sem besedo: »Gospa ...« Z Janekom sva se ustavila in pogledala naokrog.
Za visoko kovinsko ograjo je mahal delavec z gradbišča. Ne bom dobesedno napisala njegovega sporočila, čeprav sem si ga zapomnila in ga bom res težko pozabila. In tudi albanski jezik mi je pravzaprav neznan in ga ne bom mrcvarila. Gospod z obrazom, ožganim od sonca in zdelanimi rokami, je v eni roki držal veliko kladivo in v drugi dva evra. Rekel je, naj vzamem kovanec in kupim sinu čokolado. In da ima on doma na Kosovu ravno takšnega brata.
Moja prva misel je bila, da nikakor ne morem vzeti niti enega evra od tujca, pa da njemu pomenita dva evra mnogo več kot meni, da Janek tako ne mara preveč čokolade, da veliko hodiva, da bi Janek izgubil kakšen kilogram … Saj veste, same takšne reči, ki jih pripoveduje razum.
Potem pa sem začutila, da sta tista dva evra namenjena gospodovemu bratu na Kosovu. V nekem smislu. Gotovo svojega brata z downovim sindromom že dolgo ni videl, ker dela tukaj. Ljudi, ki delajo s kladivom v roki, te dni res primanjkuje. Zato pa morajo ti delati še toliko več. Pogreša svojega brata? Verjetno. Janeka sem prosila, naj vzame dva evra in se zahvali. Tudi jaz sem se zahvalila. In verjetno gospod nikoli ne bo vedel, kako zelo sem bila ganjena.
»Šele ko se zares zavemo in doumemo, da nam je na zemlji namenjen le določen čas, bomo začeli polno živeti vsak dan posebej, kot da je edini, ki nam je na voljo«, piše Elizabeth K. Ross. Poglejte, koliko zanimivih, lepih, prijaznih, pa tudi žalostnih trenutkov, dogodkov … se lahko zgodi v enem dnevu. Če jih ne prezremo in če ne čakamo samo na to, da dan mine. Če nismo stalno v pričakovanju, da bo jutri vse tako, kot si mi želimo in pričakujemo. Naše notranje oko je lahko povsem slepo za resničnost življenja. Oslepimo ga sami. Če smo odprti in dovolimo, da se nas dotaknejo nevihte, sonce, veter, nebo, ljudje in njihove besede, zagledamo bistvo življenja. Ne, ni vedno in samo lepo in prinašajoče, včasih tudi kaj odnese. Dobro je, če odnese napuh in prinese ponižnost. Vsaj za nekaj časa.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
