Že dve leti tečem maraton za svoje življenje, brez prestanka in brez kakršnih koli kondicijskih priprav. Tečem brez ekipe in spremljevalnega vozila. Če padem, me nihče ne pobere. Če sem žejna, mi nihče ne tišči plastenke v roko. Na vse sem se morala prilagoditi in nikogar ne potrebujem več, to je moja tekma. Ob padcu stresem prah z las in si obrišem krvava kolena, ob dežju odpiram usta in žejno pijem. Ob pripeki tečem v senci dreves, v mrazu in snegu je moj korak še bolj krepak. Nič me ne ustavi. Tečem, čeprav teka ne maram. Vedno me je dolgočasil. Neskončno ponavljanje enih in istih gibov, to ni zame. A zdaj moram teči, druge ni, in vsaka celica v meni se bori s temi zoprnimi koraki. Leva, desna, roke gor, dol, dihaj pravilno, Katarina, čuvaj energijo, pazi na korak.
Da tečem maraton življenja, mi je jasno vsakič znova, ko se pojavim v dnevni ambulanti Onkološkega inštituta po svoj redni odmerek kemoterapije. Danes sem tja prvič prišla s pohodno palico. Moj korak ni več krepak, hoja me hitro utrudi in ne vem, koliko časa bom preživela na kliniki. Vse skupaj – laboratorij, zdravnik in terapija – lahko zaključim v treh urah, lahko pa sem tu tudi osem ur ali več, odvisno od dnevne akcije zdravnikov in potrebe hospitaliziranih bolnikov. Hrana, sendvič, banane, voda, knjiga, to so osnovna sredstva, ki jih nosim s sabo, če želim preživeti kolikor toliko spodoben dan. Trastuzumaban in pertuzumaban sta kemijska brata dvojčka, ki sta se naselila v meni in po svoje urejata zadeve. Čeprav sem se že navadila nanju in se jima moje telo ne upira več tako prestrašeno, ko se mu približata z vrečkami brezbarvne tekočine in s tanko bodečo iglo. Sestre na oddelku so tudi danes prešerne, tista, ki vedno naglas prepeva radijske popevke v ambulanti, polni ljudi, poje tudi danes.
»Naj pada zdaj dež nama v slovo,« si brunda v brado, ko mi rine iglo v roko. Gledam stran, v strop, pokušam razmišljati o tropskem otoku in palmi in slastni hladni sangriji, ki čaka name tam nekje. »Ker preveč boli ljubezen in razbite sanje …« slišim sestrin glas daleč nekje, čeprav vem, da visi na moji desni roki. Tropski otok se približuje, palme vedno bolj nihajo s svojimi listi, na obali stoji mlad črn moški, ki mi maha, na sebi ima svetlo modre boksarice, v roki drži kozarec z rdečo vsebino, iz kozarca visita dva pisana dežnička. Nasmehnem se in mu hočem pomahati, ko me v roki močno zaboli. Obrnem glavo k realnosti, sestra se opravičuje, ni mogla zadeti moje vene: »Oprostite, gospa, če vas je zabolelo. Težko ujamem žilo, skoraj se ne vidijo več. Še enkrat bom poskusila.« Nič ne rečem, nemo se nasmehnem in znova obrnem stran. Nimam kaj, bo že. Samo potrpeti moram. Sestra zdaj ne poje več, osredotočena je na mojo roko, ki jo na rahlo tapka. Vsake toliko mi s prstoma prime kožo, jo rahlo stisne in spusti.
Nič ne rečem, obrnem glavo v strop, vame spet zapiha tropski vroč in vlažen zrak, zaslišim krike na desetine galebov, ki poletavajo okoli moje glave. Spet začutim v roki pekočo bolečino, obrnem se k sestri. »Se opravičujem,« reče obraz za masko, »ampak ne morem najti vaše žile. Tako so drobne in nevidne, da sem zlomila že dve injekcijski igli. Bom poklicala drugo sestro.« Pomaha sestri za pultom, ki takoj pristopi. Potem ji tiho razloži: »Ne gre. Poskusi ti. Jaz jih ne morem najti.« Moje kože se zdaj dotaknejo druge roke. Drugačne, bolj suhe. Še vedno strmim v strop nad sabo, a čutim vsako njeno kretnjo, vsak njen dih. S prsti drsi po moji koži, gor in dol, vsake toliko s prstom pritisne v moje meso, sama pa zaslišim vesel moški glas, ki me kliče s tropskega otoka: »Kaaataaarriiinaaaa!!! Sweety!! Heeejjj!!!« Tudi sama dvignem roko, hočem mu pomahati in ga poklicati, pa ne poznam njegovega imena, moški visoko v zrak dvigne rdeči kozarec z dežničkoma. »Auč,« mi nehote uide iz ust, ko me v roki znova močno zaboli. Obrnem se k povzročiteljici: »Eh, tole pa ni v redu ali kako? Ne morete vdeti igle?« Na nežni strani podlahtnice zagledam tri krvaveče modrice, nič večje od buckine glave. »Še enkrat bom poskusila, gospa Keček,« reče kratkolasa sestra z masko na obrazu. »Tokrat na drugi roki. Če ne, bom morala poklicati drugo sestro.« »Še eno?« vprašam. »Pa saj je ena pred vami že poskusila, pa ni šlo. Zakaj mora priti še ena?« »Takšen protokol imamo,« odgovori v masko in pozorno opazuje mojo roko. »Če mi ne uspe vdeti igle v drugem poskusu, moram predati nalogo drugi sestri.« Šele zdaj razumem rošado sester, ki me ustavlja pri mojem potovanju na tropski otok. Nekaj trenutkov opazujem sestro, kako se premakne na drugo stran ležalnika in na sveži roki išče novo mesto za idealen vbod. Nasmehnem se nekam v prazno, s pogledom obkrožim glasno ambulanto, kjer vsak izmed bolnikov na svoj način premaguje negotove in boleče terapije, ter se znova zazrem v strop: »Kje je zdaj ta sangrija?«
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.
