»Vsakih nekaj dni končam na urgenci,« mi reče po telefonu, ko ga pokličem. »Pridi k oknu,« rečem. »Ti bom pomahala iz Kliničnega centra.« »Ne gre,« reče Dejan. »Ne morem niti vstati, priklopljen sem na čuda nekih aparatov, nisem dobro.« Njegov rak trebušne slinavke raste in se razvija, nič ga ne more ustaviti. Na zadnjem pregledu so zdravniki ugotovili, da so metastaze na jetrih, pljučih, povsod. »A boli?« vprašam previdno. »Vse me boli,« zastoka. »Ampak kaj je s temi zdravili? Zakaj ti ne dajo česa, da te ne bo bolelo??« »Saj mi dajo, na medrolu sem že nekaj tednov, nič ne pomaga,« odgovori. Od vseh teh zdravil, ki jih za zdravljenje raka prejema moj kuhar, dobiva pa tudi močne odmerke tablet za sladkorno in pritisk, je začelo popuščati njegovo srce. Ponoči ne more spati, ker ostaja brez sape. »Parkrat sem moral kar na urgenco poklicati, tako me je dušilo. So me odpeljali, poštimali za dva dni in vrnili domov. Zdaj so mi dali za domov kisikovo masko. Ponoči jo moram imeti na obrazu, drugače ne morem dihati, se kar dušim.« »Ojoj, dragi moj prijatelj, kaj bomo?« zastokam v telefon. »Ne vem, psihično sem uničen.« Slišim, kako na drugem koncu telefona posmrkava, zadnje mesece je res občutljiv, nikoli prej ga nisem videla jokati. Lažem, enkrat sem ga res ujela, ko je jokal na polno, in to na njegovi lastni poroki, ko se je cmeril od ganjenosti. Takrat se mi je zdelo smešno, danes me njegove solze skelijo. »Malo sem računal svoja leta,« zašepeta moj kuhar v telefon. »Ugotovil sem, da mi je za življenje ostalo manj časa, kot sem ga imel prej. Počutim se kot otrok, ki je dobil vrečko bombonov, prve sem pojedel z zadovoljstvom, kar goltal sem jih. Ko pa sem videl, da je vedno manj bombonov v vrečki, sem jih začel jesti z užitkom, prav v vsakem zalogaju sem užival. Samo še nekaj sladkorčkov je ostalo. Sploh nimam več časa ne energije, da bi užival v neskončnih razpravah o pravilih, procedurah, vizijah, dolgotrajnih postopkih. V sebi vem, da se nič ne bo spremenilo. Nimam več ne časa ne energije, da bi prenašal absurdne ljudi, ne glede na njihovo starost, ki še vedno niso odrasli. Nimam več časa, da bi se boril z neuresničenimi ljudmi. Zoprn sem postal, ne trpim več ne manipulatorjev ne oportunistov. Jezijo me tudi zavistni ljudje, ki ves čas poskušajo diskreditirati sposobne, da bi osvojili njihove pozicije, talente in dosežke. Nimam časa, Keti, da bi razpravljal o banalnostih. Želim vsebino, esenco, moji duši se mudi. V vrečki ni ostalo več veliko bombonov.« Po licih mi tečejo solze, ne vem, ali jokam zaradi njega, zaradi sebe ali zaradi vseh nas. Dejan tiho nadaljuje: »Ta čas, ki ga še imam, želim preživeti s pravimi ljudmi. Iskrenimi in nepotvorjenimi. Z ljudmi, ki so empatični in poznajo humanost. Z ljudmi, ki se lahko smejijo svojim napakam, tako kot se jima smejiva midva. Potrebujem ljudi, ki sprejemajo svoje poslanstvo in ne bežijo pred odgovornostjo. To je tisto, kar opolnomoči življenje. Želim biti obkrožen z ljudmi, ki se znajo dotakniti drugega človeka. Tudi njegovega srca. Potrebujem takšne ljudi, kot sem sam, ki so jih težki udarci v življenju naučili, da odrastejo, a vseeno ohranijo svojo otroško dušo. Ja, mudi se mi. Ne želim pojesti niti enega bombona več, verjamem, da so tile v vrečki še slastnejši od tistih, ki sem jih že pohopsal.« »Pretiravaš s patetiko, Dejan,« rečem v telefon. »Zveniš, kot da si vrgel puško v koruzo. Nisva še končala najine tekme za življenje, še vedno tečeva.« »Ti mogoče že, držim pesti zate, saj veš, da te imam rad, a zase nimam preveč upanja. Samo en cilj imam – da pridem do konca pomirjen s sabo, s svojo vestjo in z bližnjimi. Imamo samo dve življenji, draga moja, in tisto drugo se začne v trenutku, ko se zaveš, da imaš samo eno življenje.« (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.
