Odkar je prevzela vodenje državnega zbora, se je Urški Klakočar Zupančič življenje močno spremenilo. Zaradi izpostavljenosti je nenehno pod drobnogledom javnosti, ki se včasih več ukvarja z njeno zunanjostjo kot z njenim delom za dobro ljudi in živali, pravi. Čeprav jo kakšna opazka kdaj še vedno prizadene, se z zlobnimi jeziki večinoma ne ukvarja. Travmatična izkušnja pred leti ji je pokazala, kaj je v življenju resnično vredno in kje je treba začrtati meje, da ohrani svoj duševni mir, ki ga vsak dan znova neguje. Seveda nas je zanimalo, kako
Zaradi številnih obveznosti, v katerih sicer uživa, njeno življenje teče veliko hitreje kot nekdaj. »Trudim se delati dobro za ljudi, ki so manj srečni, ki živijo v pomanjkanju, in za marginalizirane družbene skupine, ki so velikokrat prezrte. Osredotočam se na otroke – predvsem na tiste s posebnimi potrebami, na starejše ljudi in živali. Rada bi, da bi se z ustreznimi spremembami zakonodaje in z večjim zavedanjem družbe izboljšal njihov položaj, da se bodo počutili vključene in bo življenje vseh srečnejše ter bolj enakovredno.« V zasebnem življenju pa se mora dobro organizirati, da preživi dovolj časa s svojima otrokoma. »Moja prva skrb je vedno namenjena njima,« pravi. »Kar pa seveda pomeni, da ostaja manj časa zame. A se že veselim poletja, ko se bo to, upam, malo spremenilo.«
Pod soji žarometov
Ko je postala prva dama državnega zbora, je žaromete nehote obrnila v svojo smer. Mediji prežijo na njen videz, vedenje, kretnje, glas, jemljejo iz konteksta njene izjave. Škoda, pravi, da je za ženske na pomembnejših funkcijah še vedno pomembnejša forma kot vsebina, torej to, kar dejansko počne in zagovarja.
»To potrjujejo mnogi novinarski članki, obskurne kolumne, v katerih se pisci ukvarjajo z mojimi nekajsekundnimi kretnjami, videzom, oblačenjem ali dejanji, ki niso bila nikoli namenjena javnosti, pa so zaradi takih ali drugačnih razlogov postala javna. Kar sem naredila na področju socialne varnosti, vključenosti, pravne varnosti, zaščite človekovih pravic in zunanjepolitičnih odnosov, pa zanima le malo novinarjev.« Žalostno ugotavlja, da v resnici le malo ljudi zanima prava narava človeka – njegove vrednote, prepričanja, razmišljanje in izkušnje. A z zlonamernimi opazkami se ne ukvarja, saj ve, kaj je njen cilj, pa tudi, kaj je v življenju najpomembnejše.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.
