Iskreno moram priznati, da mi ta moja lastnost, ki se je na starost pokazala v vsej svoji veličini, ni prav nič všeč. Onemu tam zgoraj očitno tudi ne, saj mi velikokrat pošlje koga, da me spomni, da se jezim čisto po nepotrebnem. Pa še škodi samo meni!
Oni dan sem nakupovala v svojem domačem supermarketu Tuš v Grosuplju. Tja ne hodim iz posebne ljubezni do te znamke, trgovina mi je pač najbolj pri roki. V bistvu sem tja odšla predvsem zato, da kupim citronsko kislino – saj sem že namočila dehteče bezgove cvetove – in pripravim vsakoletno zalogo sirupa za vso žlahto. Ti si v penziji, imaš čas, mi rečejo. Se nič ne pritožujem, ga z veseljem naredim!
In sem šla, rinila svoj voziček v nabito polni trgovini ter se ustavila pred policami, kjer je po navadi ta kislinska reč. Ustavila sem se in ostrmela – na polici so bile samo prazne škatle, v katerih je bila citronska kislina! Porka madona (tole je blažja različica tega, kar se mi je podilo po glavi), sezona izdelave sirupov je, oni pa nimajo nujno potrebnega dodatka! Takoj sem se spomnila na enako zgodbo ob velikonočnih praznikih, ko sem stala pred prazno polico, kjer bi moral biti kvas! Ksiht se mi je razpotegnil do kolen in začela sem si mrmrati v brado: banda pokvarjena kapitalistična! Samo za denar vam je, hudičevo dobro vem, da so v moji trgovini (pa ne samo moji!) kadrovsko podhranjeni, da delajo trgovke za drobiž, videla sem staro prodajalko na vseh koncih štacune; leta, kot da ji gre za življenje! Toliko sem še bila pri sebi, da nisem nadrla prve, ki je prišla mimo mojega vozička, saj vem, da se krivijo pod težo obveznosti, ki jih morajo izpolniti v svojem delovniku. Če kdaj kakšna ni prav posebej prijazna, se nič ne hudujem, saj zelo dobro vem, da je problem v pogoltnih lastnikih in ne v mravljicah v zelenih uniformah! Takoj sem se spomnila tudi na to, da so nam, kupcem v tej trgovini, že kakšne dve leti je od tega, vzeli police, kjer smo lahko v miru pospravili nakupljene stvari, in jih spremenili v razstavni prostor za sezonsko robo. Preklinjala sem in ihtavo rinila skoraj prazen voziček proti blagajni.
Nasproti mi je prišla prodajalka, Nadja ji je ime, ki že dolgo dela v trgovini. Poznava se na videz, zapomnila pa sem si jo, ker je večno nasmejana in prijazna. Prijazna iz srca, ne naučeno. Pozdravila me je in se zazrla v moj razpotegnjeni ksiht. Ali je kaj narobe, me je prijazno vprašala. In jasno, izbruhnila sem in ji povedala vse, kar sem si mislila. Vmes sem neštetokrat rekla, da vem, da ona nima nič pri tem (globoko v sebi sem kljub vsemu čutila sram, da nanjo stresam svojo nejevoljo). Pa se Nadja ni pustila zvleči v mojo jezljivost. Navihano me je pogledala in rekla, poglejte malo na razstavne police, kjer so stvari za poletje, jaz sem jo aranžirala, je ponosno rekla, pa kamenčke iz Strunjana sem prinesla in jih razporedila med stvarmi. Pomislite na morje, vam bo takoj lažje, jaz pa bom skočila v skladišče pogledat, ali se morda še kje skriva citronska kislina, kar pojdite, vas bom že našla, je še dodala.
Ker nisem bila pri volji za nadaljnje nakupovanje, sem se postavila v vrsto za blagajno. Že čez nekaj trenutkov se je spet prikazala Nadja z dvema škatlama v rokah. Bi vam tole kaj pomagalo, je prijazno rekla in mi pokazala – citronsko kislino! Hvaležno sem vzela pet vrečk in se ji zahvalila.
Med vožnjo domov me je bilo odkrito sram. Je res treba, da se obnašam kot ena stara Ksantipa? Nadja mi je jasno pokazala, da je prijaznost velika vrednota! Nje noben kapital ne bo spremenil v robota v zeleni uniformi. Ker ni iz takega testa! Samo učim se lahko od te mlade in prijazne prodajalke.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
