Sončna in brsteča pomlad, ravno prav vroče poletje, s sadjem in žitom bogata jesen in za konec leta zima, polna snežnih radosti – tako smo ljudje na tem prostoru še donedavna živeli od pamtiveka in marsikdo se ne more sprijazniti z mislijo, da bi lahko bilo kadarkoli drugače. Pa je, kajti zaradi katastrofalnih podnebnih sprememb je z nekdanjim načinom življenja nepreklicno konec. Stare pratike so neuporabne, po letih, stoletjih in tisočletjih udobja smo se že znašli globoko v stoletju hitrih in tudi bolečih prilagoditev na vremenske ujme.
Na pobočjih hribov nad Štatenbergom na Štajerskem se razprostirajo sadovnjaki družinskega podjetja Sadjarstvo A & A. Kar samo po sebi seveda ni nič nenavadnega, s soncem obsijana pobočja in plodna, ilovnata prst so že tradicionalno dežela sadja in trte. Tu se bohotita rizling in šipon in tudi šmarnica bi se še našla, tu je staro kraljestvo carjeviča in mošančka, skromnih in trdoživih jabolk, ki so jih posadili še dedje in pradedje. A skozi veje dreves veje nov veter – na njih poleg jabolk novejših sort uspevajo eksotični plodovi, ob katerih bi se štajerske mamke nekdanjih dni križale kot ob znanilcih apokalipse: kiviji in kakiji.
»Prej smo imeli vinograd in jabolka, a smo spoznali, da je trg z njimi nasičen, cene pa nizke, zato smo se odločili, da poskusimo nekaj novega,« pripoveduje mladi gospodar Aljaž Medič. Izbor je padel na kaki in kivi, ki so ju pri hiši predvsem iz radovednosti zasadili pred 20 leti, nakar se je skozi leta pokazalo, da se obe vrsti na tej lokaciji in v tem podnebju počutita čedalje bolje. Danes imajo zasajenih že skoraj 350 dreves kivija in okoli 50 kakijev. »Lega je sončna in tudi prst je očitno primerna. Ker smo na hribu, nimamo težav s poplavami in tudi s plazovi imamo srečo. Nujno pa je bilo, da smo sadovnjake zaščitili z mrežo proti toči, kajti drugače bi zadnja leta ostajali brez pridelka,« pove Medič, sicer inženir hortikulture.
Suša in dež, dež in suša
V vsega dvajsetih letih se je povprečna zimska temperatura na območju, kjer ležijo sadovnjaki Sadjarstva A & A, dvignila za več kot eno stopinjo in se v povprečju ne spusti več pod ničlo, pred dvema letoma pa so z več kot 21 stopinjami sredi februarja zabeležili rekordno temperaturo za to obdobje. Nič čudnega torej, da se drevje, ki je sicer značilno za sredozemsko podnebje, tako dobro počuti nad Štatenbergom – pa tudi drugod po celinski Sloveniji. Figovci, aronije in čili niso več nobena posebnost, na Štajerskem že rastejo pasijonke in oljke proti mrazu odporne sorte casaliva, pri Vrhniki gojijo asimine oziroma indijanske banane. Tovrstni primeri pa so le znanilci širšega vala korenitih in zelo konkretnih sprememb podnebja, v katerem živimo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.
