Britanski kralj Karel III. sovraži sive veverice, ste vedeli? Strastno. Vročično. Neobvladljivo. Ne zaradi nečesa, kar počnejo, moti ga to, da so invazivna tuja vrsta, ki je na Otoku že skoraj povsem izpodrinila domorodne rdeče veverice. Te ima pa rad. Strastno. Vročično. Neobvladljivo. Celo njegov lastni sin – William, ne Harry – meni, da Karel svojo obsedenost z rdečimi vevericami žene malce predaleč: »Čisto je zaljubljen v rdeče veverice, ki živijo na škotskem posestvu, celo imena jim daje in jih spušča v hišo.«
Ampak rdeče veverice izgubljajo bitko z agresivnejšimi sivimi, zato Karel – okoljevarstvenik, ekolog – krvoločno zahteva, da je sive treba iztrebiti. Brezpogojno. S kakršnimikoli sredstvi. Magari s čokoladnim namazom. Leta 2009, ko je bil še valižanski princ, je javno pozival, naj »izkoreninijo tujo vrsto«, pa se je odzvalo društvo za zaščito živali, da oni skrbijo za blagostanje tako rdečih kot sivih veveric, poleg tega bi bilo »izkoreninjanje že davno uveljavljene populacije sivih veveric zelo težavno in bi povzročilo veliko trpljenja«. Karel je bil pa še kar neusmiljen, leta 2014 je ukazal, naj pobijejo sive veverice na vseh njegovih posestvih. Predlagal je tudi, naj iz njihovih kožic izdelujejo blago, in javno podprl načrt za sterilizacijo invazivnih veveric. Imel je zvit načrt: kontracepcijsko sredstvo bi vmešali v nutello. Se non è vero, è ben trovato, bi rekli naši zahodni sosedje, če že ni res, si je pa nekdo tole vsaj zelo dobro izmislil.
Pri nas so veverice – vsaj za zdaj – še varne, imamo pa probleme z nutrijami, tujerodno vrsto, ki se je udomačila že po vsem svetu. Na vseh celinah, razen na Antarktiki in v Avstraliji. Ko so me kot otroka vodili v ljubljanski živalski vrt, so imeli tam nutrije, se spomnim. Bile so čista nedestilirana eksotika in sem si jih zapomnila zaradi tistih hecnih rumenooranžnih zob. Ne vem, ali jih v živalskem vrtu sploh še razkazujejo, dandanes so že vseprisotne, še na kakšno šolsko igrišče zatavajo. Danes jih je že toliko, da jih je … preveč. Glede tega se menda strinjamo. Pa da delajo škodo, menda tudi – razidemo pa se tam, kjer je treba problem rešiti. Je malo tako kot v tistem stavku, ki briljantno ilustrira pomembnost vejic na pravih mestih – država pravi: streljati, ne pomilostiti, ljubitelji živali odgovarjajo: streljati ne, pomilostiti! Zelo podobna pat pozicija kot pri medvedih. Vendar pa boljše – se pravi za vse sprejemljive – rešitve ne ponudi nobena stran. In je pravo vprašanje pravzaprav tole: je pomembneje ohranjati primerke vrste, ki nikakor ni ogrožena, ali zaščititi habitate, iz katerih izriva domorodne vrste, med katerimi so nekatere zelo konkretno ogrožene? Medtem ko se odločamo, smem predlagati vmesno rešitev? Čeprav sterilizacija menda ne pride v poštev, ker je rumenozobih zavojevalcev Barja preveč, in tudi ne vemo, ali so nutrije sladkosnedne, ampak vseeno: poskusimo najprej z nutello?
