To bi moral biti uvodnik o vejpanju (kajenju elektronskih cigaret) in energijskih pijačah, oboje se med našimi osnovnošolci silovito razrašča, mi pa si, v nasprotju z Avstralci, zatiskamo oči. Ampak kaj je zakajen in z energijskimi pijačami naphan otrok, četudi ga lahko to dolgoročno ubije, proti zdaj mrtvemu otroku? Mrtvemu otroku, ki je zaradi strela sovrstnika v mlaki krvi obležal v šolski učilnici!? To se je pretekli teden zgodilo osmim srbskim staršem, domala na našem pragu. Kot mama si ne morem zamisliti večje groze. In gotovo med vami ni starša, ki se ne bi pretekli teden spraševal, ali se lahko kaj takega zgodi tudi pri nas.
Strašljivo je, da se premnogi strinjajo, da nismo nič varnejši. Naši otroci niso drugačni od srbskih. Med izmenjevanjem mnenj je na spletu eden od slovenskih staršev zapisal, da so z njihove šole zaradi nasilnih obračunov letos že poslali nekaj otrok v bolnišnico. Intenzivni pogovori o medsebojnih odnosih ne pomagajo, nasveti o reševanju konfliktov po mirni poti pa so bob ob steno.
Tudi moja otroka sta na šoli, ki se je je oprijel »sloves« problematične šole s slabo socialno sliko. Da, tudi v naši prestolnici se počasi, a zanesljivo ustvarjajo naselja, kjer se kopičijo socialni problemi. Bo torej elita šolala otroke le še na zasebnih oziroma uglednejših šolah, kjer bo varneje? Tudi na takšnih šolah se pojavlja nasilje, me je pred časom opozorila celjska ravnateljica Marijana Kolenko. In točno to se je v Beogradu potrdilo: pokol se je zgodil na elitni osnovni šoli, v ugledni soseski, komaj 13-letni hladnokrvni strelec pa je bil odličnjak. Srbski predsednik Vučić je celo dejal, da je fant iz družine, ki predstavlja crème de la crème srbske družbe. Dan po tragediji, ki je presunila ne samo Srbijo, temveč vso Evropo, je nekdanja dijakinja zabodla dve osebi – na srbski zasebni gimnaziji.
Se lahko v Sloveniji vsaj malo tolažimo s strožjimi zakoni o posedovanju orožja, čeprav število prijavljenega orožja tudi pri nas raste (domnevno zaradi strelskega športa)? Po nekaterih podatkih sta Srbija in Črna gora med najbolj oboroženimi državami v Evropi, v svetu pa naj bi bili celo na petem in šestem mestu! V Srbiji veliko ljudi meni, da je dobro imeti doma orožje, s streljanjem celo proslavljajo pomembne dogodke.
Srbska psihologinja Brankica Stanojević je povedala, da so otroci danes izpostavljeni kulturi nasilja, obdani z vsebinami, kjer je nasilje model reševanja težav. Zagotovo je to alarm za družbo, ki je povsem skrenila in je dobesedno bolna, je jasna tudi naša psihoterapevtka in pedagoginja dr. Leonida Zalokar. Rešitve ne vidi v detektorju kovin na šolah (srbski osnovnošolec je najprej ustrelil varnostnika!), prav tako zaporniškemu sistemu s kamerami in varnostniki na naših šolah odločno nasprotuje nekdanji ravnatelj Dušan Merc. Je pa povedal, da morajo imeti učitelji več moči in vedeti, kaj se dogaja tudi na šolskih hodnikih. Sicer pa Merc dogodek v Srbiji vidi kot poraz družine. To, da oče trinajstletnika uči streljanja, so kot skrb zbujajoče izpostavili tudi mnogi psihiatri. Med njimi hrvaški psihiater Tomislav Franić domneva, da je bilo to dejanje fantov odgovor na frustracijo, s katero se ni znal spopasti. Ta je bila lahko tudi slaba ocena iz zgodovine, kar je kot odličnjak doživel prvič v življenju. Psihiater razlaga, da je bil fant verjetno vzgajan v razmerah, kjer ni bil izpostavljen frustraciji, in da so zanj probleme reševali drugi.
Ko je leta 2019 pri nas 16-letnik na šolskem dvorišču zabodel 14-letnika, je Zalokarjeva opozorila, da je v družbi štiri odstotke otrok z vedenjskimi motnjami, med njimi pa je en odstotek otrok z brezčutnimi neobčutljivimi potezami. Za vse te je usodnega pomena pravočasno prepoznavanje vrste vedenjske motnje in takojšnja obravnava. Prepričana je, da bi z analizo srbske družine in fantovega obnašanja našli znake, ki bi kazali, da ni vse v redu.
Kaj naj torej že danes storim? Se moram vsako jutro tresti, ko pošljem otroka v šolo? Je bil že včeraj čas, da ju podučim, kako se vreči na tla in pretvarjati, da si mrtev? Tako so nekateri izmed beograjskih učencev preživeli strelski pohod, čeprav v navodilih ameriškim otrokom tega nasveta ni. Tam imajo številne šole že protokole ob streljanju, kot so zaklepanje vrat, ugašanje luči in zatekanje pod mize. Strokovnjaki za varnost pa so prepričani, da je treba otroke naučiti, kako poskrbeti zase, da bi preživeli masovno streljanje: beži – onemogoči – napadi. Pri begu je treba biti aktiven in uporabiti kombinacijo teka, opazovanja, poslušanja, skrivanja, plazenja; skrivanje je pasivno dejanje, bolje je, da si aktiven – zabarikadiraš vrata, če ne moreš zbežati iz šole, zmečeš na napadalčevo pot, karkoli je mogoče (gasilni aparat, skodelice za kavo, koš za odpadke...).
Naj torej storim vse to? Pa zraven molim. Molim, da nihče izmed naših otrok ne bo s tako lahkoto prišel do orožja. Odločevalci pa naj ne molijo, temveč ukrepajo.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Jana, št. 19, 09. 05. 2023.
Revija je na voljo tudi na spletu. Vabljeni k branju!
