Gre za ljudi, ki ne da so še živi, ampak živijo na polno – skrbijo zase, ustvarjajo, vozijo avtomobil, vrtnarijo, plešejo, smučajo in veseljačijo. Jim visoko starost zagotavljajo geni ali še kaj drugega? Med stoletniki je štiri petine žensk in, zanimivo, med njimi so večinoma – učiteljice. Ena od njih je mariborska učiteljica fizike in matematike Antonija Kontler, ki je na nedavni zabavi za svoj stoti rojstni dan plesala.
Zmotila sem jo pri taroku. Poznam jo od študentskih let, njen glas je še zmeraj zvonek, kot je bil, postava vitka, no, koža je seveda nagubana in lasje pobarvani, ampak kaj več znakov, da je dosegla stotko (ki jo namerava krepko preseči), ni videti. Ker jo pozna mnogo Mariborčanov, lepo število jih je tudi učila, jo ob obletnici seveda nadlegujemo z vprašanji, kako za božjo voljo ji je uspelo ostati gibčna, z jasno glavo, dobrovoljna in tako aktivna, da ji zavidajo veliko mlajši ljudje. Njeni odgovori ustrezajo vsemu, kar je o dolgoživosti doslej ugotovila znanost, ta pa pravi, da je poleg genetike treba imeti nekaj sreče, predvsem pa sta pomembna zmernost pri vsem in optimizem. Na prvo dvoje nimamo vpliva, na drugo pa še kako.
Shramba se zapre ob štirih
Ker sem bila (v svoji in njeni mladosti) nekajkrat pri Kontlerjevih na kosilu, lahko zagotovim, da gospa Antonija zelo dobro kuha. Kako ji je uspelo ostati vse življenje vitka? Najbrž tudi zaradi silnega stradanja v koncentracijskem taborišču med vojno; potem ko je bilo hrane dovolj, se ni nikoli preobjedla, ampak je ostala skromna. Ima velik vrt in sadovnjak, hranili so se predvsem s tem, kar so sami pridelali, občudovala sem njeno letno kuhinjo na prostem, kjer se je kuhalo, medtem ko je vrtnarila. Mož, tudi matematik in fizik, je bil strasten ribič, zato so bile sladkovodne ribe pogosto na jedilniku – pekla jih je na masti. Njam.
V pokoj je šla sorazmerno zgodaj, pazila je namreč na vnuka, saj jasli tam blizu ni bilo, je pa bil to zelo aktiven pokoj, pravi. Vsem, ki se upokojijo, pridiga, da si morajo zastaviti sicer drugačno, a pestro življenje. In družabno, še zmeraj se srečuje z učitelji s studenške šole, kjer je učila. In kaj je najpomembnejše? Da zgradiš dober odnos s svojimi otroki, pravi, ker se ti bo vse to na starost vrnilo. Njena hči nas poleti na Facebooku obilno zalaga s fotografijami svoje mame, ki uživa na njenem vikendu na Visu.
Kako torej živi? Zjutraj najprej spije en »štamperl« medice, ki ji jo priskrbi zet, potem si privošči belo kavo in kruh z maslom, medom, tudi salame se ne brani, ah, mimogrede, pred zajtrkom telovadi. In zvečer tudi. Za zajtrk tudi bere in rešuje križanke. Opoldne ima kosilo, najraje ima jedi na žlico, pripravlja si predvsem zelenjavo s svojega vrta. Ob štirih popoldne poje nekaj malega in potem se shramba zapre do osmih naslednjega jutra.
Dopoldne pospravlja hišo, sama obdeluje vrt in skrbi za sadno drevje, le obrežejo ga drugi, ker ji ne pustijo plezati po lestvi. Po zadnjem obroku počiva, gleda televizijo, se druži, vsako sredo igra tarok. Ji ni dolgčas? Nikakor. Petnajst let je pri njej živel vnuk, potem se je odselil in zdaj ni nič žalostna, ker je sama. Tako si lahko organizira življenje po svojih potrebah.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 09. 5. 2023.
