Ampak veste, moje življenje z Janekom mi ne dovoli, da bi se kar tako postarala. Ne prestavljam si, da bi mu kakšno jutro rekla: »Sine, tvoji mami se pa danes res nič ne ljubi! Sem stara!« Čeprav je odrasel, je v mnogočem otrok. Predvsem pa: moj otrok! Z dodelanim dnevnim redom! Dan za dnem. In kadar Janek počiva, imam čas za svoje reči.
Seveda je zdaj, ko sem upokojena že tretje leto, precej lažje. Z veseljem sem se upokojila, čeprav sem vedela, da bo življenje drugačno. Ker si službe in statusa (kakršnega koli že) nisem lastila v smislu, da sem nepogrešljiva. O ne! In življenje me je večkrat učilo: ko ljudje drugega ne potrebujejo več, ko nimajo od njega več nobene koristi …, ga odmislijo in pozabijo. Tudi meni se je zgodilo tako. Ker pa vem, da drugih ljudi ne morem spreminjati in lahko samo sebe, me takšne stvari ne presenečajo.
In tako sem se še enkrat znašla v skupini ljudi, za katero veljajo v družbi mnogi predsodki in stereotipi. Ta dva pojma pogosto slišimo. Kaj pravzaprav pomenita? Stereotipi so naše vnaprejšnje sodbe, posplošitve o ljudeh, ki jih predalčkamo v skupine. Starejši so nemočni, senilni, nesposobni za delo. Mimogrede: vsi bomo enkrat stari. Tudi mladi, ki jim gredo neizbežne lastnosti starajočih preprosto na živce.
Stereotipno moške opisujemo, da so pogumni, močni, pre- ali nadvladujoči, razumni. Ženskam pa pripisujemo, da so čustvene, skrbne, prijazne, nežne. Tudi vi mislite, da so Škoti, pa tudi naši Gorenjci, škrti? Nekoč sem slišala, da so bili italijanski vojaki najbolj bojazljivi in da so vsako vojno dobili za zeleno mizo. Ker se znajo dobro pogajati. Ljudje, ki niso verni in ne hodijo v cerkev, mislijo, da so verniki čudni. In obratno. Ljudje ene politične stranke ne prenesejo tistih v drugi. Lačni in revni ljudje premalo delajo, zato se jim slabo godi. Pa imamo vse lepo popredalčkano, ali ne? In takoj »vemo«, kakšen je kdo.
Lažje je živeti, ko človek prevzame stališča drugih in sploh ne razmišlja, ali je tudi v resnici tako. Saj veste, razmišljanje je tudi naporno, da ne govorim o tem, da bi morali spreminjati stališča in jih še zagovarjati.
Predsodki gredo skupaj s stereotipi. Ker pa imajo tudi močno čustveno plat, jih še težje spreminjamo. Ljudi vrednotimo po tem, v katero skupino naj bi spadali. Primer: ljudje s posebnimi potrebami ogrožajo druge, ker so agresivni, govorijo nerazumljivo, se čudno obnašajo …, so navajali meščani nekega mesteca. Drugi imajo predsodke, ker te osebe niso zaposljive in se ne morejo preživljati same, še manj pa prispevati denarja v državno blagajno, in bo tako zanje ostalo (pre)malo. Tretji mislijo, da se downov sindrom ali pa cerebralna paraliza, avtizem prenašajo po zraku kot kakšen virus in se jih lahko nalezemo …
Tako človekova želja po čimbolj preglednem in preprostem svetu redi predsodke naprej. Z obrekovanjem, diskriminacijo, izogibanjem, tudi nasiljem do tistih, ki niso takšni, kot smo mi. Glavno gonilo predsodkov proti tistim, ki ne sodijo v naš predalček, pa je nevednost.
Največ predsodkov imajo ljudje, ki radi iščejo vzroke za številne svoje težave ne pri sebi, temveč pri drugih. Posebno še pri šibkejših. Tako pravijo strokovnjaki.
Če bi se kdo trudil, da bi še mene spravil v kakšen predalček, mu moram povedati, da je to skoraj nemogoče! Mene lahko spravi vsepovsod: kot prizadeto mater prizadetega otroka, kot starega človeka, ki ničemur več ne služi, kot nemočno žensko, ki je najlepša s kuhalnico v roki … Saj lahko najdem še kakšnega, pa ne vem, ali je smiselno.
Nisem namreč nič od tega! Tisti, ki ste tukaj z nama že dlje časa, to tako veste! In jaz vem, da tole berete ljudje, ki ste pripravljeni razmišljati o naju z Janekom, ki ste pripravljeni spremeniti svoje mnenje ali pa stereotipe, predsodke, če hočete.
Kako to vem, me sprašujete? Ker mi poveste, napišete, da berete tele tekste. To je eden dobrih načinov za odpravljanje stereotipov in predsodkov. Tako se ljudje učimo o drugih, včasih z njimi sočustvujemo, včasih se čudimo. Bistveno pa je, da naju spoznavate in s tem razumete. Pomislite, kaj ljudje sprejemamo za svoje, v svoje življenje. Samo tisto, kar poznamo, s čimer imamo izkušnje. Česar ne poznamo, zavračamo in smo veseli, če smo se neznanemu uspeli izogniti. Ne zanima nas, gremo mimo in takoj odmislimo. Neznano nas ogroža, ne razumemo, ne vemo, kaj nam lahko povzroči, naredi … In tako v nas sproža bojazni in strahove. Spirala (neznano–strah–izogibanje) se ponovno zavrti. Samo z učenjem, spoznavanjem, razumevanjem se lahko prekine.
Strah pred neznanim je v človeški naravi že od pradavnine. Zmanjšujemo in odpravljamo ga lahko le z védenjem, učenjem in spoznavanjem. In znanja je danes na pretek, le posvojiti ga moramo iz neskončne zakladnice človeških spoznanj. Poti v zakladnico pa je kolikor hočete. Ena od njih je tudi naš klepet. Del Janekovega in svojega življenja delim z vami zato, da bi bil jutrišnji dan prijaznejši, z manj predsodki in stereotipi. Zato pa bogatejši in bolj sproščen.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 17, 25. 04. 2023.
