Duševno zdravje otrok diha s celotnim družbenim okoljem in (ne)kulturo, v kateri odraščajo
»Mami, kaj se dogaja z nami?!« me vpraša naša komajda najstnica, ko se vrne iz šole, kjer vsi govorijo o zadnjem v seriji otroških umorov v Nemčiji. Ne vem, kaj naj ji odgovorim. Če ji začnem razlagati o vplivu družbenih medijev, o normalizaciji nasilja in o tem, da postajamo neobčutljivi in neempatični do drugih, jo bom le še bolj prestrašila. Zatrjevanju, da je takih primerov izjemno malo in da le več slišimo o njih, pa tudi ne bo verjela, ko pa je vsak teden v medijih nova zgodba. Krasno, si mislim, še ena nova skrb! Kot da ni dovolj, da se ji sanja o podnebnih spremembah in da se bo vojna iz Ukrajine razširila k nam. Otroci danes odraščajo zelo zelo drugače, kot smo odraščali mi. Svet se vrti hitreje, prihodnost niti malo ni gotova, vsak dan je poln strašljivih novic. Ob tem pa se ocenjujejo po nedosegljivo popolnih vzornikih s TikToka. Nič čudnega, da je tesnobe med njimi čedalje več.
Rešitev ni v več oddelkih otroške psihiatrije, želimo jih sprazniti
Prvi naslov za otroke in mladostnike v duševni stiski je ali pediater ali pa center za duševno zdravje. Ti so v okviru programa Mira za zdaj vzpostavljeni v 19 zdravstvenih domovih po vsej državi. Tiste z najhujšimi težavami napotijo naprej na oddelke pedopsihiatrije v bolnišnice. Ti pa so popolnoma zasedeni, pove dr. Marija Anderluh, predstojnica Oddelka službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana. Zaprti oddelek samo za otroke je le v Ljubljani, praviloma pa otroke po stabilizaciji v bolnišnici vračajo v ambulantno obravnavo. Pred dvema letoma je Pediatrična klinika pridobila tudi prostore v ljubljanski mestni otroški bolnišnici, tam je vrata odprla dnevna bolnišnica. V sklopu te deluje tudi bolnišnična šola, v kateri poskrbijo, da otroci, ki zaradi duševnih težav niso zmožni obiskovati pouka v matični šoli, ne izgubijo šolskega leta.
»Naša želja ni več oddelkov, namenjenih otrokom,« pravi dr. Anderluh. »Rešitev je, da otroci dobijo pomoč že prej, preden tak oddelek potrebujejo. Najbolj žalostno je, da pustimo, da se stvari stopnjujejo tako daleč, da otrok potrebuje sprejem v bolnišnico.«
Večina otrok, ki pridejo k njim, ima težave že dolgo, pa jih nihče ni prepoznal in pomagal ne otrokom ne staršem.
Vabimo vas, da si nadaljevanje prispevka preberete v reviji Jana, št. 16., 18. 04. 2023.
