In si mislila, da če je tako lepo krščansko vzgojena, zakaj potem s sinom še zmeraj tolčeta koruzo in nič ne kaže, da bi se kaj kmalu izvolila spraviti pred oltar. Ampak saj bodo v petek vendar vsi doma, so mi diskretno namignili. Vzeli so si dopust, da bomo še malo skupaj, preden izginejo na izlete. Aha, in za družinsko kosilo ste si izbrali ravno post, me je zanimalo. Tako je, saj ta mladi vendar ne morejo pustiti ta starih vse praznične dni samih, a ne, se je dobrikal koruzniški zet in privlekel iz prtljažnika vrečko muškatnih hobotnic. Z mladim krompirčkom in vinom v pečici so naravnost odlične, zraven pa skleda motovilca s fižolom in kuhanimi jajci, tudi porova juha ne bi škodila. Potici pa se bodo odpovedali, to se menda sme jesti šele v soboto.
Tole bo pa res pravi post, se je režala babica. Morda bi za povrh pripravila (torej jaz) še palačinke s kaviarjem, kislo smetano in mlado čebulo, v tej postni jedi ni čisto nič mesenega. A hočete vedeti, kaj je post, je zagrmela. Vsi smo pozorno prisluhnili, da ji ne bi bilo treba večkrat ponoviti, kar se običajno zgodi in je precej duhamorno.
»Pri nas doma je mama na veliki petek kuhala šunko, ki smo jo potem nesli v soboto v cerkev žegnat, v tisto črno mastno brozgo, kjer se je kuhala, pa je zakuhala ribano kašo. Juha je bila slana kot hudič, vsi pri hiši razen očeta smo se odločili za popoln post, da je ne bi bilo treba jesti, a ni nič pomagalo – morali smo pogoltniti, kar smo dobili na krožnik. Kristus je trpel na križu, mi pa za mizo! A hobotnico s krompirčkom v pečici bi radi, svojat razvajena!«
Ker sem imela v petek precej drugega dela, sem preklicane hobotnice skuhala v četrtek zvečer, ko so se vsi pobrali spat. Če bi namreč dala peči skupaj s krompirjem surove, bi bile trde kot podplat. Česar, se mi zdi, večina mojih in pridruženih družinskih članov ne ve. Zjutraj so namreč vsi po vrsti vihali nosove. Kaj pa tako smrdi? Je počila cev v veceju? Morda pa dedci spet niso pospravili svojih smrdljivih nogavic?
Nesrečne hobotnice so usmradile prav vsak prostorček v hiši, pa čeprav sem prejšnji večer po kuhanju vse pošteno prezračila. In škropila z osvežilcem z vonjem po sivki. Nič ni pomagalo. Kaj pa če so pokvarjene, je zaskrbelo koruzniško snaho. Niso, je pojasnila babica. Takšne pač so, smrdljive, ko jih kuhaš, in okusne, ko jih ješ. Zato jih pametni jedo v gostilnah in ne doma. Če bi jih prej namakala v slani vodi, najbrž ne bi tako zaudarjale, je pripomnila koruznica, češ da je to videla na nekem kuharskem tečaju na Youtubu. Super, sem se zadrla, za kakšnega hudiča pa jih potem sama ne pripravi?! Se je takoj pobrala na joging in se vrnila šele po tem, ko je bila miza pripravljena. Tole je bil pa zelo okusen post, jaz bi tako jedel vsak dan, se je oblizoval sin in vsi so divje prikimavali. Nihče ni niti omenjal kakšnega morebitnega smradu.
Nakar pozvoni sestra, prinesla je šopek divjih špargljev, nič ne bo klepetala, nima časa, mora še pobarvati pirhe, je rekla zadihano. Nakar se je ustavila, globoko vdihnila, rekla nekaj takšnega kot fuj in prijazno vprašala: »A ste končno le pokončali tistega soseda, ki vam meče pivske konzerve na vrt? Kam ste pa skrili razpadajoče truplo?«
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 16, 18. 04. 2023.
