Od novembra pa do danes se je na hčer prilepil dobesedno vsak zlovešči nebodigatreba mikrob, ki so ga v zrak izkašljali ali na roke izsmrkali njeni vrstniki in vrstnice: korona, respiratorni virus, nebroj nedefiniranih vikend viroz, nedavno še brutalen izbruh vodenih koz, med katerim je bila na videz kot Klingon iz Zvezdnih stez, dvomestno število pa je nato po vsega štirih dneh v vrtcu dosegla z nekakšno klavrno različico angine – skratka, pestro je. Menda bi lahko bilo še bolj; potem ko so se vrtcu pojavile garje in sem sam pri sebi čakal samo še na obvestilo o izbruhu gonoreje med malčki, je obupana vzgojiteljica dvignila roke k nebu in izjavila, da kar se tiče zdravja otrok, v svojih dvajsetih letih delovne dobe še ni doživela tako nesrečnega leta. Po nekem čudežu je ubogo hčer garjavo prekletstvo vendarle obšlo, toda dejstvo je, da je letos res pestro.
Vsak starš ve, da so trenutki otrokove bolezni največji stres in preizkušnja za celotno družino. Človek je sam zase pri teh letih že vajen vseh mogočih tegob in stoično sprejme vse, kar ga docela ne pohabi, iznakazi ali spravi med ciprese ob dretju Zabučale gore. Črevesna gripa? Ni pene, itak bi moral odložiti dve ali tri kilce. Korona? Imam vsaj izgovor za dva ali tri dni ležanja in gledanja teve serij. Ko pa zadene otroka, tedaj je heca konec. Kajti za starša ni hujšega od pogleda na nemočnega, trpljenja nevajenega in življenjskih bremen še nevrednega, obenem pa tako krhkega bitja, ki se zvija od vročine in kliče mamico in atija na pomoč, nezmožna razumeti, s čim vendar si je prislužila tolikšno kazen. In ko se enkrat začne, ti zaskrbljenost slika vse najslabše možne scenarije glede poteka in zaključka bolezni, in skrb te kot karmični izterjevalec, za katerega si vedel, da te bo slej ko prej izvohal, pograbi za goltanec in ti ne pusti dihati, dokler se zadeva ne izteče srečno ter otrok ozdravi. Izbezumljen z grotesknimi anekdotami in histeričnimi mitologijami o vročinskih krčih, dihalnih stiskah, omedlevicah in še hujšem, tudi najhujšem, si z mislimi vedno pri bolnem otroku, kar pomeni, da nikoli nisi stoodstotno drugje, na primer v službi, v odnosih, v samem sebi. Spiš ne, ker te skrbi in ker te adrenalin obvladuje kot nenasitna sadomazohistična domina, sploh pa se ti ne zdi pošteno, da bi ti drnjohal, baraba sebična, medtem ko se dete brez pokoja valja po postelji. Živčen in nenaspan, vklenjen od kortizola in prebičan od adrenalina, se že po dnevu, dveh pričneš sesedati sam vase in še nižje od sebe, na razvojno stopnjo zveri, ki jo vodita temeljna nagona po ohranitvi zaroda in zadovoljitvi osnovnih bioloških potreb; v takem stanju neizogibno pričneš šavsati po mesu tistih, ki so ti najbližje, to pa je v takšnih primerih praviloma partnerka ali partner – bog mi je priča, jaz znam biti v takšnih trenutkih zares nevzdržen!
To so trenutki, v katerih se kali družina. Otrok si krepi imunski sistem, obenem pa zaobjema ključno lekcijo, da življenje preprosto ni pošteno in da ti večkrat nameni tisto, kar si najmanj zaslužiš. Jaz kot foter se učim živeti s to večno mozeg srkajočo skrbjo in zaupati, da vsak zaplet še ni katastrofa, vsak kašelj pa ne pogubna sušica oziroma da ti življenje prav v vseh primerih razen v tistem na koncu nameni točno tisto, kar si najbolj zaslužiš – srečen pobeg in nadaljevanje zgodbe. Kot starš se učiš funkcionirati onkraj roba psihofizičnih zmogljivosti, v samoohranitvenem kaosu, v katerem se vklopijo prastari nagoni vrste, po katerih iz sebe potegneš moč in znanje, za katera sploh nisi vedel, da ju premoreš. Kot partner in zakonec pa se uriš v spoštovanju senčne strani odnosa oziroma izpolnjevanju svojega dela odgovornosti brez jamranja, pitja krvi in detoniranja najtežjih besed, ki za seboj pustijo kraterje – ker si se zavezal pred sabo in človekom nasproti sebe, če ne že pred vsem svetom: v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. V takšnem razpoloženju sedaj ta naša družina pogleduje proti koncu temne, mrzle, kužne polovice leta, proti dobrem, proti zdravju, medtem ko se cule razvezujejo, besede jemljejo nazaj in se človek (tj. jaz) lahko celo že smeje samemu sebi. Naj se mi smejeta še žena in otrok, pa bo hvalabogu spet vse po starem.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
