Impresivno potovanje je to, primerljivo z velikimi migracijskimi podvigi arktičnih čiger in mukotrpnimi tavanji severnih jelenov – kakor v živalskem svetu se tudi tropi slovenskih javnih uslužbencev, gnani s samoohranitvenim nagonom, v iskanju hrane podajajo na naporno, nevarnosti polno odisejo, v kateri so vsakič znova soočeni z mejami svojih zmogljivosti. Brez tega gibanja, ki prestolnici zagotavlja reden dotok življenjske sile, marginaliziranemu preostanku države pa preživetje, bi kompleksni ekosistem slovenske države v hipu propadel.
Vsako jutro nekje po peti uri se na cesto poda na desetine tisočev javnih uslužbencev in uslužbenk, rdečih krvničk, ki se po žilah države poženejo proti velikemu srcu – Ljubljani. Uradniki, učiteljice in učitelji, medicinske sestre, policisti in drugi, skratka bistvo in destilat naroda, se spravijo iz postelj, si pomanejo oči in raztrgajo kopreno nočnih sanj z grozečo podobo ure za štempljanje, katere tiktakanje je kot giljotina, ki jim reže rezine vsakdanjega kruha. Še napol komatozni vržejo vase zajtrk, se oblečejo in obujejo, pograbijo svoje reči in se spravijo za volan, z dovozov svojih hiš in blokov zapeljejo na ceste, pa na glavne ceste, skozi križišča in čez prehode, dokler se po katerem od brezštevilnih priključkov ne vključijo v glomazni tok pločevine ter avtomatično spolzijo proti svetemu cilju. Pot je polna pasti in nevarnost preži na vsakem kilometru: pokvarjen semafor tam, dela na cesti tukaj, zaprt predor, dremavi bolgarski tovornjakar na desni, primitivec v rohnečem črnem reaktivcu za ritjo; kljub zgodnji uri in vsesplošni tečnobi je treba ostati miren in zbran in vsem nikoli ne uspe – nesreče so pogoste in tedaj lahko človek razločno začuti, ko zrak razganja od kletvic sto- ali še večglave kolone, v kateri vsaka glava boli ob misli na nakopičeno zamudo. Največ je tega na ravnini pred ljubljansko kotlino, kjer se avtocesti priključijo še zadnji izvozi in vanjo butnejo poslednji mogočni tokovi ekonomskih migrantov, okoli Krtine, Šentvida, Grosuplja in Vrhnike – zadnji kilometri so najtežji, na obzorju se že riše paradiž, toda kakor v božjo milost se tudi do naprave za štempljanje povsem brez greha prebijejo le največji svetniki (ki krenejo na pot še v gluhi noči) in najhujši zločinci (ki gazijo vse pred seboj).
In Ljubljana se spet napolni s svežo krvjo, srce države prične utripati, nov dan se lahko začne; konča se, ko trume po tretji uri poromajo v svoje domove, in tedaj centralizacija pritisne nazaj ob divjino, priključki proti ključnim kadrovskim bazenom – Mariboru, Kranju, Kopru, Celju, Novem mestu – so stresno testirani in tedaj se v njih pločevina nabira v strdke, ki hromijo ves promet. Narod pride domov, vrže čevlje s prepotenih stopal, obesi plašče na obešalnike, poljubi familijo in gre jest, nato pa prične z regeneracijo za naslednjo migracijo, na sporedu že čez manj kot pol dneva. Takšno je v grobem življenje večine slovenskih selivk, ki jim življenja uravnava težnost središča dežele, avtomobilski sedeži pa jim strojijo zadnjice. Da bi bilo kadarkoli drugače, to pa ni mogoče – ko gre za romanje s trebuhom za kruhom, je smer samo ena, od trebuha do kruha. Na papirju in še v obljubah je decentralizacija sicer čisto možna, v praksi pa je po nekakšni kvadraturi kroga, po kateri funkcionira ves sistem, razdalja od Ljubljane proti kateremukoli drugemu naselju v državi ob sedmih zjutraj očitno vsaj desetkrat večja kot razdalja od tega naselja do Ljubljane. Težko razumljivo? Če si drobna čigra iz vukojebine, niti ne.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
