Morda je bolje takole: veliko ljudi, ki jih dobro poznam, in še več tistih, ki jih ne, ampak so nekako prisotni v mojem življenju.
Od tistih, ki so mi najbliže, sem kar sama, hehe. Če pa dobro pomislim, sem včasih najbolj oddaljena od sebe. Ampak to je že druga zgodba. Praznovala je tudi najina gospa Jelka. Kateri rojstni dan, ne bom izdala. Samo to, da prav krasno kljubuje številkam, čeprav sama ne misli tako. Ženske smo glede svojih let včasih malo zadržane in se nerade pohvalimo z njihovo množino. Pa saj moški niso tako zelo drugačni. In tudi moj Janek je obstal pri šestnajstih letih. Ker mu številki šestnajst ali pa dvaintrideset ne pomenita nič posebnega, ne vztrajam posebno dolgo z resnico. Saj se strinja tudi s svojimi pravimi leti, hehe, samo beseda šestnajst mu je očitno ljubša. Ah, jaz pa, ki jo razumem v pravem smislu, ne razmišljam pogosto o tistih letih v svojem življenju. Tisti čas mi pride v spomin le takrat, ko moram kaj razčistiti pri sebi. In niti najmanj si jih ne želim nazaj. Nočem jih, tudi če bi mi jih kdo prinesel v škatlici s pentljo.
Pravzaprav pa nisem želela pisati o tem, raje se vrnem k rojstnim dnevom ali osebnim praznikom, kot jim tudi rečemo. Za razliko od mnogih drugih reči v življenju ga ima vsak človek. Vsaj nekaj, bi lahko rekla. Od tod pa so spet razlike: otroci se ga neskončno veselijo zaradi torte, starejši si želijo doživeti še kakšnega, eni bi ga najraje prespali, drugi načrtujejo fešto mesece vnaprej. Da ne govorim o različno velikih pričakovanjih daril in enako velikih razočaranjih, ker jih ni. Ali niso prava. Obdarovanje slavljenca je tradicija, samo izbira darila je neskončno zapletena reč.
Prebrala sem, da je rojstni dan tudi priložnost za hvaležen spomin na starše, mater, ki je dala otroku življenje. Objektivno se s tem globoko strinjam in si v svoji fantaziji poskušam predstavljati sliko takšnih družin. Kjer sedijo vsi za mizo in si pripovedujejo o tem, kako so se in se še veselijo drug drugega. Sama takšne priložnosti nisem nikoli imela, ga pa sedaj tako praznujeva z Janekom. Ampak če prav pomislim, ima Janek skoraj vsak dan rojstni dan. Sicer brez torte, zato pa z mnogo pozornosti in toplih objemov, prijaznih besed, smeha, uresničevanja njegovih (skromnih) želja. Opazim pa, da je zelo zadovoljen in vesel, kadar mu tudi drugi ljudje čestitajo, ga objamejo in mu namenijo pozornost. In zagotovo je to največ vredno. Zanj, ki ga svet ni zasužnjil z materialnimi dobrinami. Ker se mu zdi pomembno to, da ga ljudje vidijo, upoštevajo, sprejmejo medse kot sebi enakega človeka. Pa četudi le en dan v letu …
In kaj meni pomeni rojstni dan? Uh! Ne spomnim se, da sem kdaj dobila torto, in si je že res zelo dolgo sploh ne želim. Morda sem si jo kot otrok, in še to samo zato, ker so jo dobili drugi otroci. Pravzaprav pa dokler nisem znala brati in nisem sama videla svojega rojstnega lista, nisem natančno vedela za datum. Moja mati je večkrat kaj pozabila in pomešala. Včasih je bil aktualen en datum, drugič drugi. Pa saj, dva dni gor ali dol. Še dobro, da so v porodnišnici zapisovali rojstva otrok.
Včasih rečem, da mi rojstni dan ne pomeni nič. Tudi vi? Ja, ampak vemo, da ni čisto tako. Vsaj kar se mene tiče. Sem malce razdvojena, bi rekla. Kot vsakemu človeku tudi meni nekaj pomeni pozornost drugih ljudi, po drugi strani pa je sploh ne znam sprejeti. Tega se pač nisem naučila v otroštvu. Zato tudi delujem in sem iskreno malo zmedena tisti dan, hehe.
In v srcu sem bolj hvaležna vsem ljudem za dobre želje in prijazne besede, kot znam pokazati. Posebno še tistim, ki me podpirajo in se veselijo zame vse dni v letu. Ampak ti ljudje to tudi vedo. Vedo, kako dobro mi dene njihova pozornost. Vedo, da se sama cenim manj kot me oni. Vedo, da si njihovih drobnih pozornosti ne upam že prvi hip spustiti do srca in se iskreno veseliti z njimi. Vedo, da me je vedno nekoliko strah, da njihove dobre želje najbrž niso namenjene meni. Saj tudi tista mala Dragica ni bila nikoli vredna posebne pozornosti v svoji družini, niti za rojstni dan ne. Vedo tudi, da potrebuje velika Dragica čas, da si dopove, da je bila njihova rojstnodnevna pozornost zares namenjena njej. In vedo tudi to, da pride njena prava zahvala z zamudo. In še to vedo, da bo naslednje leto spet enako.
Na drugi strani pa je prav neverjetno, kako sama uživam, če lahko komu kaj podarim. Čisto vseeno, kaj, fizično pomoč pri delu, svoj čas, nasvet, doma spečeno pecivo … Tega se nisem učila v svoji družini, to je vedno bilo v meni. Kot neka človeška naravnanost. Pomagaj, podpri, deli, razveseljuj. Pomislim, da sem instinktivno živela misel, ki sem jo nekje prebrala, in mislim, da sem vam jo že povedala. O tem, da ne moreš razpršiti parfuma, ne da bi nekaj kapljic padlo tudi nate.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
