Znameniti Bloudek je zgradil prvo skakalnico že leta 1932, torej je štiri leta starejša od mene. Okoli mene po domovini ni ravno veliko sodobnih nacionalnih simbolov s starejšo letnico rojstva.
In tako je v moji zavesti Planica pač del mene, kot so potem še vsa nadaljevanja tega mita. Vsako leto se je v glavnem enkrat februarja ali marca, ne spominjam se več natanko, začel vrteti znani prizor vseh prizorov, kjer so bili skoki naših orlov srčika, ponavljajoča se v utrujajoči, a blagodejni nujnosti. Najprej ljubljanska železniška postaja, po tistem lesene klopi vagona, značilen, nekoliko rezek duh po vlaku, gorenjske panorame. Cijazenje v Planico in duh po vlaku ostajata še kar naprej stalnica mojih najzgodnejših spominov na domovino.
Janez Polda
Janez Polda je moj praspomin na planiške skoke. Moj prvi planiški junak. Dobro se še spominjam, kako žal mi je bilo, da Janez Polda ni bil nekakšen filmski lepotec. Nujno sem ga potrebovala v tej vlogi in na tem mestu, in ko sem ga podoživljala v duhu, se mi je znani, prešerni gorenjski lik v duhu malce razmazal ter začel dobivati nekakšne nedoločene, zabrisane hollywoodske poteze. Potrebovala sem jih, bogpomagaj.
Pot z železniške postaje do skakalnic se je redno zelo vlekla. Dosti bolj kot pot nazaj domov, ki se je senčila v utrujenosti in nekakšni apatiji ob koncu slavnostnega dogajanja. Bilo je še precej zgodaj, gledalce so nas nagnali k cilju dosti pred začetkom skokov, in potem si prestajal tisto časovno muko do začetka prireditve ob vznožju naprav, kot si vedel in znal. Najprej smo se menda vsi po vrsti zatopili v debelino in naklon snežne odeje na skakalnici, mojbog, videlo se je skoraj navpično, in še dandanes se mi le malokaj na tem svetu zdi pogumnejše, kot ko se skakalec požene od tam v globino skakalnice pod sabo. Jaz se počutim nasploh kar pogumno punco, počela sem že marsikaj odštekanega, ampak nič se ni moglo nikoli meriti, vsaj po mojih občutjih, s pogumom fantov, in mnogo pozneje, tako rekoč že v sedanjosti, tudi deklet, skakalnih deklet. Ampak moram povedati, čeprav bo zvenelo nespodobno, bog mi odpusti, da se mi zdijo smučarski skoki od vseh športov še kar naprej nekaj ekskluzivno in izvirno moškega. Težko razložim, zakaj naj bi poletel le moški, ampak smučarski skoki so zame še kar naprej del moškega principa, ki nima z enakopravnostjo in sposobnostjo nič opraviti. Gre pač za del mita, ki ga čutiš in ne razlagaš. Ko se požene po skakalnici navzdol dekle, je zame še kar naprej, kot bi Bogu nataknili cvetlično krilo.
Šnops
V času mojih prvih Planic je bila Planica še deviška. Dovoljeni so bili sendviči, ki smo jih nosili s seboj v nahrbtnikih ali boršah, in čaj, dolgo ni bilo moč kupiti nič za pod zob in tega tedaj tudi nismo potrebovali. Pač pa se je Planica naše mladosti že pridno kopala v alkoholu. Planiška pijača je bil šnops, tega se je tovorilo s sabo v čutarah, vino se mu je pridružilo dosti pozneje. Ljudstvo se ga je nalokalo počasi, skoraj neopazno in sprijaznjeno, in pot domov je bila v spominu prenekaterega, morda celo rahle večine obiskovalcev, obsijana z alkoholnimi hlapi. Ampak planiški alkoholni hlapi, čeprav gosti in težki, niso bili nikoli bojeviti. Ne spomnim se nobenega grdega ali vsaj trdega ekscesa, brez katerih dandanes skoraj ni več pravega športnega dogodka, da o nogometu seveda sploh ne govorimo.
Vem, siti ste me, saj vendar nimamo Planice smučarskih skokov, ampak Planico svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah, pravi skoki in doživetja šele prihajajo, obešeni nekam v planiško prihodnost. Stara glava in stara pamet: vse sem pomešala.
Nič nisem pomešala, vse je še vedno na svojem mestu, ampak v moji zavesti je Planica še kar naprej tako dominanten pojem, nekaj tako zelo veličastnega, da se mu mora vse drugo pač podrediti, in tu ni pardona. In problem je pač v tem, da v vsem, kar me zaliva v današnjih časih, prave Planice več ne prepoznam. Planica je, to je jasno kot jasen planiški dan, prava Planica je pač čas moje – in vaše – mladosti in bedasto in neprimerno sentimentalno je, da to dvoje zdaj tu na silo združujem.
Draga šola
Ne vem, kako se bo vse skupaj končalo, dotlej je danes še razmeroma daleč. Kvečjemu slutim. Zdajle, ko tole pišem, imamo prost dan, misli že urejamo. In prve niso prijazne, skoraj grozljive so, in bojim se, da se tudi končalo ne bo nič bolje, kvečjemu slabše. Pred sabo imam dve Planici. Pojem Planice, ki sem ga skušala doživeti zgoraj, in dejstva o doslej največji športni prireditvi v moji domovini, Planici današnjih dni. Govorim o prireditvi, ki je obetala veliko, dala pa vsekakor neprimerno manj od tistega, kar smo pričakovali. To se zdaj že lahko zapiše.
Pričakovali smo seveda vsak svoje. Organizatorji svoje, ljubitelji skokov svoje, turisti svoje, novinarji svoje, nostalgiki svoje, tekmovalci svoje. Po malem smo bili razočarani vsi. Mnogi strahovito, nekateri zmerno, veliko jih je bilo tudi ogorčenih. Vsekakor smo složni v občutju, da so nas za letošnjo Planico ogoljufali. Da nam z letošnjo Planico še zdaleč niso ponudili tistega, kar smo želeli in skoraj vsi po vrsti tudi pričakovali. Bled, naš Bled, je med tekmovanji sameval. To je bilo že samo po sebi nepojmljivo in je tudi povedalo vse. Gostov je bilo manj kot na povprečen poznozimski dan. Gostobesedenje je nepotrebno. Gostje, se pravi gledalci, so se iz pričakovanih in za to organiziranih prebivališč med norenjem s cenami razkropili čisto drugam. In gostu pač ne moreš ukazati, kam naj gre. Gostje pridejo, kamor hočejo, in odidejo, ko hočejo. Še posebej če se počutijo ogoljufane. Ogoljufane in trdo in ledeno zmanipulirane.
Pet tisoč gledalcev. Sedem tisoč gledalcev. Štiri tisoč gledalcev. Spominjam se planiških tekem v zgodovini, kjer se je okoli planiških lepotic zbralo tudi sto in več tisoč gledalcev. Tisto so bili resnični nacionalni planiški prazniki, prave Planice. In natanko take, prave Planice, smo pričakovali tudi letos in jih seveda ni bilo. Je pa letošnja Planica dobra šola in lepa zgodba o tem, da ljudi seveda že zdavnaj ne moreš več manipulirati, jih vleči za nos in jim ropati denarnic. V nobenem imenu, z nikakršnim poslanstvom. To je bila pravzaprav sijajna, čeprav hudo draga topogledna šola in je škoda, da smo šli skoznjo prav v Planici.
Še več navdihujočih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
