Te dni napovedujejo, da nas čaka nekaj toplejših dni. Saj tudi zadnji mrzli dnevi niso bili prav mrzli. No, noči že, ampak midva sva bila že kar zgodaj v debelih nogavicah in pod toplimi odejami. Je pa tudi res, da sva letos spet pokurila zelo veliko vreč peletov, čeprav sva pri ogrevanju kar skrbna. In prejšnji teden nama je mojster tudi vgradil klimatsko napravo. Zdaj upam, da bova oboje nekako dopolnjevala in preživela zimo kolikor toliko znosno. Vsaj kar se stroškov tiče.
Naši predniki pa bi rekli, da to sploh ni več prava zima. Letos so že v januarju večinoma odcveteli telohi in sredi februarja je polno zvončkov. No, resnici na ljubo je bilo vedno tako, samo te pomladne cvetice so bile včasih pod snegom. Zdaj jih pa v zatišnih bregovih toplo sonce kar vleče iz tal. Ampak da regrat cveti januarja, to pa je res malo čudno. Da ne govorim o visečih cvetovih leske!
Tako se je letos tudi prvič zgodilo, da Janek niti pozimi ni prekinil z jemanjem tablet za alergijo. Sicer sva to v novembru naredila, vendar mu je v dveh dneh začelo teči iz nosa, ni mogel dihati skozenj, solzile so se mu oči in počutil se je slabo. Zeliščne tablete, ki jih kupim v lekarni in včasih prosim za recept tudi njegovo zdravnico, mu vedno pomagajo. Na kaj je alergičen, me sprašujete? Malo potrpite, vse pojasnim ...
Tudi kmetje bi lahko rekli, da bo letos marsikaj narobe, ker ni bilo prave zime. Zemlja se ni dobro odpočila in zmrznila. Pri ljudeh pa je že tik pred pomladjo veliko več bolezni in prehladnih obolenj. Menda so virusi prilagojeni na hladnejše vreme, pri človeku pa mraz poslabša delovanje imunskega sistema. Ne vem, ali to velja za vseh tistih 5.000 virusov, ki jih poznamo. Pa seveda še za tistega, ki ga ne bom niti omenila in nam je zadnji dve leti grenil življenje.
Z leti začne človek vedno bolj ceniti zdravje. Kar je pravzaprav res škoda! O tem bi morali razmišljati takrat, ko smo mladi. Res pa je tudi, da se različne bolezni pojavijo takrat, ko se telo že malo izrabi. No, ko ga mi izrabimo. In čas. Ter različne okoliščine. Sami lahko res veliko naredimo za zdravje. Vsega pa najbrž ne. Ker je, med drugim, naše zdravje odvisno tudi od zdravstvenega sistema.
Kaj naj rečem za zdravstveni sistem te dni? Pandemija je očitno odkrila vse, kar je v njem slabega. Predvsem pa je razgalila in naplavila tiste vojne dobičkarje, ki brezsramno jemljejo denar, ki ga je večina solidarnostno vplačevala. In izginja v žepih črnih ljudi brez obraza (beri: v črnih oblekah in kravatah). Ne ljudi v belem, večinoma ne mislim tako.
In kaj je z genetskimi dejavniki, ki tudi odločajo o zdravju, med drugim zdravju mojega Janeka? Ja, downov sindrom določa, da ima Janek več zdravstvenih težav kot preostali ljudje. Lahko mi verjamete, da se oba trudiva, kolikor je le mogoče: z zdravo hrano, gibanjem, izogibanjem stresu. Imava strog red v življenju, ker ga Janek potrebuje. A se tudi njemu nabirajo leta in nič več ni tako, kot je bilo.
Janekov dodatni kromosom, to res majceno čudo narave, neskončno zapleteno, skoraj nerazumljivo za večino ljudi, pa tudi zame, včasih naredi veliko skrbi. Ker Janek ne zmore povedati z besedami, kako se počuti, če ga kaj boli, kje ga boli …, potem večinoma ugibam. In prosim zdravnike za pomoč. Ki pa mi (pre)večkrat povedo, da njegovo telo deluje pač drugače. Ali pa da je vsega kriv downov sindrom.
No, za alergije, pa še za kaj drugega, ne morem kriviti sindroma. Zato pa me včasih zaposli grda misel, da kdo razmišlja, kako je za Janeka tako vseeno. Samo še ena tegoba več ali manj …, ki pa ni najbolj življenjsko pomembna. Je pa zoprna nadloga, ja, to pa ja. In zdaj odgovor o vzrokih Janekove alergije. Ne poznam jih. Zakaj ne? Ker ni naredil testov. Ker ga je strah pikanja z iglami, so v zdravstvu presodili, da je tako pač bolje zanj. Zato tudi ne moreva odpraviti vzroka ali vzrokov. Pa nekako shajava. Dobro, saj ni življenjsko pomembno. V tem primeru.
Ampak v primeru, ko je življenjsko pomembno … Bom povedala pošteno vsem in morda še komu vzela besedo z jezika. Borila se bom z vsemi, ki ljudem, kot je tudi moj sin, zapirate vrata, jih dajete na nečloveške čakalne sezname! Morda bom hodila po kolenih okoli kakšne bolnišnice, iskala bom zveze in poznanstva, prosjačila … V to ste me prisilili črni ljudje brez obraza. Vem, da še nikoli niste pogledali v oči trpečega otroka, ki brez besed (ker jih pač ne zmore) prosi: »Pomagaj!«
Ne, ne bo mi izpod časti! Kadar gre za Janeka, mi je čast zadnja stvar!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
