Saj menda ne boš prehitevala, se je namrdnila babica, ki strogo pazi, da vsi družinski člani vozimo po predpisih, kadar jo prevažamo. »Glej na cesto, druge reči te ne smejo zanimati,« mi je pridigala. »Si kot kakšna pubertetnica – vidiš vse čedne moške v nasproti vozečih avtomobilih in vse trobentice, ki cvetejo pod grmovjem ob cesti. Spametuj se že!«
Žal se me ostri nagovor ni preveč prijel. Tista reč se je še naprej svetlikala in me bodla v oči. Le kaj bi lahko bilo? Antena že ne, utripajoča luč tudi ne. Morda kakšna reklama? Zapreti bi jih bilo treba, saj odvračajo pozornost voznikov z vožnje na njihovo streho!
Potem je nekaj avtomobilov prehitelo tisto reč in na koncu sem na plin pritisnila še jaz. Kljub babičinemu vreščanju sem se postavila dotičnemu vozilu za rep in ugotovila, kaj se tako svetlika. Na strehi je imelo kovinski križ, in ta je lovil sončne žarke. Potem me je začelo počasi mraziti. Skozi velikansko zadnjo šipo, obrobljeno z nekakšno zaveso, je namreč gledala krsta. In na robu pokrova je bila kovinska ploščica z imenom pokojnika, ki se je očitno peljal svojemu zadnjemu domu naproti. Če bi se zapeljala čisto blizu, bi morda lahko celo prebrala ime. »Da ti ne bi prišlo kaj takega na misel,« je brž rekla babica. Seveda ne, sem zagodrnjala. In prehitela pokojnika.
Potem pa se mi je utrgalo. A res morajo pogrebniki po avtocesti razkazovati krste s pokojniki, in to zdaj, ko so že skoraj vsi pogrebi žarni? Mar ne bi zagrnili zavese, ki jih očitno imajo? Kaj pa, če je kdo preobčutljiv za takšne poglede? Še huje je, če je pretirano radoveden in bi hotel na vsak način prebrati napis na ploščici.
Je pa res smešno, kako se živi bojijo mrtvih, me je skušala spraviti babica na bolj vedre misli. Takoj mi je bilo jasno, da bo spet stresla iz rokava kakšno anekdoto, in jo je res. Najprej mi je temeljito pretipala kosti, ali se spomnim, kje v moji rodni vasi je pokopališče. Sem se spomnila. In mrliška vežica. Seveda, seveda. Kaj pa je bilo za vežico? Kaj pa vem. Nekakšen sadovnjak. Hruškov nasad, me je popravila babica.
Poleti, malo pred drugo svetovno vojno, je treščila strela v tri vaščane. Pogreb je bil na isti dan, zato je moral grobar v kratkem času skopati kar tri jame. Njegov dom je bil precej daleč, zato je zadnjo noč pred pogrebi prespal kar v mrtvašnici, v shrambi za orodje. Slekel si je hlače, jih zvil in na obrabljenih parah uporabil za vzglavnik. S suknjičem se je pokril.
Medtem so nepridipravi oropali vaško trgovino in znosili plen za mrtvašnico. Očitno so si ga nameravali razdeliti. Grobarja so zbudili pridušeni glasovi, ravno prav, si je rekel, tako ali tako moram scat. V dolgih belih gatah in majici se je pojavil med roparji, in ti so se brezglavo razbežali. Grobar je znosil vse nakradeno v mrtvašnico in še sredi noči potrkal pri trgovcu, tega je tudi skoraj kap, ko ga je zagledal, še bolj pa, ko je videl razbita vrata svoje trgovine.
Kaj si mi pravzaprav hotela povedati, sem vprašala med krohotom. Nič, je rekla babica. Zdaj spet voziš po predpisih. Sicer pa bi naju lahko obe prevažali v onem avtomobilu s svetlečim križem na strehi.
Še več zanimivih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
