Ampak roko na srce, tega se nisem naučila od svojih staršev. Ne spomnim se, da bi mi mati v otroštvu kdaj postrigla nohte. No, na nohtih tako ni bilo kaj manikirati, ker sem si jih sproti pošteno pogrizla. In na nogah? Bom prizanesljivo napisala: v prejšnjem stoletju smo otroci veliko hodili bosi in vmes so se dolgi nohti kar sami polomili, zalomili, zacesnili, smo včasih radi rekli. Zacesnili! O, kako dolgo že nisem slišala te besede. V slovarju sem našla besedo začesniti in pomeni, da se nekaj zatrga na mestu, kjer je kaj priraščeno. No, moram se vrniti k temi, zdaj sem tudi jaz zacesnila svojo nitko misli, hehe.
Skratka, škarjice za nohte, pa glavnik, milo in brisače, sveže perilo in oblačila, posteljnina, zobna ščetka …, to pač ni bila prioriteta v mojem otroštvu. Pa saj tega kot otrok nisem niti pogrešala. Le kako bi pogrešala nekaj, česar nisem poznala? Se je pa to spremenilo, ko se je moj svet povečal. A kdaj? No, malo pozno, ampak to zdaj ni več pomembno. Kot mnogo reči v mojem življenju pa se je mahnjenost na čistočo podvojila. Potrojila. Ali pa celo po…! Ste zdaj pomislili, da ste vendar odkrili kakšno mojo obsesijo? Ne, ne! Sem jo spravila na čisto normalno raven. Vsaj mislim tako!?
No, bom vseeno čisto iskrena
Zame redoljubnost in pogostejše generalno čiščenje hiše nista samo rutina ali delo zaradi dolgočasenja. O, ne. Je pomembna strategija vseživljenjskega urejanja vse tiste neskončno neprijetne šare iz otroštva, ki je nikoli ne bo zmanjkalo. Ni je mogoče spremeniti, odložiti, se pred njo skriti. To so po mojih izkušnjah najbolj neučinkoviti odzivi na spomine iz preteklosti. Veliko učinkoviteje je, če jim priznam, da obstajajo, jih v mislih zlagam, prelagam, premlevam, osmišljam na novo, vsakokrat malo drugače. In pri tem mi je pospravljanje in čiščenje hiše zares v pomoč. Kadar se me loti kakšen prav posebej pekoč spomin, prestavim tudi katerega od težjih kosov pohištva.
Tudi zadnje Janekove počitnice so mi dale veliko misliti. Cele dneve sva nekaj delala. Od jutra do večera, se mi je zdelo. Janek pa tudi ponoči.
Vsako sredo zamenjava posteljnino
Zakaj ravno v sredo? To je mala psihološka zvijača. Do petka vse opereva, zlikava in pospraviva. Saj veste, še vedno imam v spominu, da so vikendi za počitek, Janek gara s perilom dva dni: vse obesi zunaj na vrvice, potem pa počasi prenaša v hišo in suši na radiatorjih. O sušilnem stroju nisem nikoli razmišljala, ga ne bi imela, ga ne pogrešam. Ko perilo najmanj trikrat lepo zloži v košari, kar lahko opravi tudi sredi noči in v temi, je pripravljeno za likanje. To je seveda moja naloga. No, Janek enako lepo zloži tudi umazano perilo v košu. Ne boste verjeli, zloži tudi tisto v bobnu pralnega stroja.
Janek v svojem življenju še ni zaspal brez umivanja zob in tuširanja. Pa tudi ne brez olja za suho kožo ter kreme za obraz in roke. Na koncu se še pogleda v ogledalo in malo poravna lase, pred spanjem. Njegova tedenska rutina? Mamina pedikura, manikura … no, vsakršna kura pač. Se mi zdi, da nihče tudi ni imun na otiščance na podplatih. Pa striženje, po potrebi. In vsakokrat opazim na njegovi glavi kakšen siv las več. O svojih sploh ne razmišljam, Janekovi pa me prav presenetijo. Zalotim se, da ga še enkrat (pre)več vidim kot otroka!
Potem sem ugotovila, da se pač starava
Medtem ko je bila pred stotimi leti pričakovana starost ljudi z downovim sindromom deset let, je danes tudi šestdeset in več. Predvsem je za to zaslužen napredek v medicini, čisto zraven pa je tudi boljša socialna vključenost teh ljudi. Če malo poenostavim, sprejemanje ljudi s posebnimi potrebami v družbi je zanje pomembno tako, kot je pomemben kruh! Lahko malo pogosteje mislimo na to? Nekje sem prebrala, da v zahodnem svetu živi več najstnikov in starostnikov z downovim sindromom kot pa otrok z downovim sindromom. Ja, napredek medicine je prinesel tudi to, da se nekoč (morda) ne bodo več rojevali takšni otroci. Če se moram o čem opredeliti, pa lahko rečem samo tole: škoda za človeštvo!
Da se vrnem še malo k najinemu staranju, preden pozabim, kaj sem hotela povedati. Oh, ja, tudi pozabljanje je del staranja, ki mu nihče ne uide. Se pa demenca pri osebah z downovim sindromom lahko pojavi prej in pogosteje, ker se hitreje starajo. Menda tako piše na tistem dodatnem kromosomu. Ampak za vsako bolezen rož'ca raste, vsaj tako je veljalo včasih. Mimogrede, danes lahko rečemo, za vsako bolezen ima farmacija tableto. No, jaz sem še vedno za rož'ce, zato je pomembno, da sva oba z Janekom aktivna, da delava (pa četudi kar nekaj) ves dan in Janek še ponoči.
Seveda ne vem, kako bo čez čas z nama. Lahko se zgodi, da bova nekoč v pižamah hodila po vasi. Kar se mi ne zdi pač nič posebnega, hehe. Vem pa, da naju bodo prijazni sosedje o tem obvestili. In morda bova imela še koga, ki naju bo spomnil, da si je treba postriči nohte.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
