– najprej me je ugledni akademik prepričeval, da dejanja patra Rupnika pač niso vredna medijskega pompa. Pa kaj, zapletal se je z nunami, ki so odrasle polnoletne osebe, to je nekaj čisto drugega kot pedofilija. Morda so si celo želele spolnosti, ampak ker so tudi same v celibatu, se skušajo svojih grehov očistiti tako, da tunkajo nesrečnega patra. Potem sem prebrala v časopisu članek prav tako uglednega kolega, ki sklepa, da bodo skušali nasprotniki s papežem Frančiškom obračunati tudi prek patra Rupnika, oba sta namreč jezuita. In da slovenski mediji pravzaprav brez potrebe pribijamo Rupnika na križ. Čakajte no, fantje, česa pravzaprav ne razumete?
Bom najprej zapisala zgodbo, vem jo iz prve roke in tudi najbolj trdoglavim razloži, kaj je kaj. Družinski prijatelj, eden od šefov proizvodnje v precej veliki tovarni, je nekega jutra našel tajnico v krčevitem joku. Po dolgem prigovarjanju mu je povedala, kaj od nje zahteva neki drug šef – s temi besedami: »Če si dala njemu, daj še meni, sicer bom povedal tvojemu možu.« Kaj naj bi mu povedal? Da ga žena vara. Nesrečna tajnica se je namreč zaljubila v sodelavca, on pa v njo, oba sta imela družini in sta s težkim srcem razmerje končala. Nakar se oglasi razvratnež in zahteva plačilo za molk. Nič ni dobil. Drugi možakarji tam naokoli, ki so razumeli razliko med obojestransko naklonjenostjo in nadlegovanjem, so mu obljubili, da ga bodo neizmerno prebutali, če mož kaj izve. Zelo hitro se je pobral iz podjetja – v politiko.
Gibanje #Me too je spodbudilo na tisoče žensk po vsem svetu, da so začele govoriti o spolnih zlorabah, posledično se nekateri slavni moški vlačijo po sodiščih ali celo sedijo, kakšen se je zatekel k samomoru, eni pa še naprej urejajo časopise, dirigirajo in lepijo mozaike. Mnogi še zmeraj ne razumejo, vmes so žal tudi ženske, kaj je ja, kaj je ne in kaj je nadlegovanje oziroma zloraba. Saj bi nuna vendar lahko rekla pohotnemu patru, da noče, kajne? Ampak saj mu je rekla! In ni odnehal, nihče je ni zaščitil, čeprav ga je prijavila, imela je le eno izbiro – da gre. Če ima kam.
Pravila postavlja tisti, ki ima moč. Direktor, urednik, trener, učitelj, režiser, vsak pač, ki ima opravka z ljudmi, ki so mu prepuščeni in podrejeni. Poklicne zahteve so seveda eno, medčloveški odnosi, ki tudi sodijo zraven, pa drugo.
Ta dva pojma uspejo nekateri nepredstavljivo pomešati in potem je včasih takole: če se mi boste prilizovali, me podkupovali, tožarili drug drugega ter zadovoljevali moje zasebne želje in potrebe, potem imate možnost obstoja in napredovanja. Sicer se speljite. Seveda režiser s takšnimi manirami ne bo nadlegoval uveljavljene in samozavestne igralke ali pevke, se bo pa spravil na tiste, ki se šele prebijajo. Trener ne bo rinil v deklico bogatih staršev, ki jo uči jahanja, ampak se spravi na punče, za katero so ure s konji edini beg pred odurno domačo stvarnostjo. In direktor ne bo silil v posteljo članice nadzornega odbora (morda pa jo bo spoštljivo zapeljeval), ampak uslužbenko z nepreskrbljenimi otroki in možem brez službe.
Veste, česa nekateri moški ne razumejo? Mislijo namreč, da imajo pravico nadlegovati, ker ima ženska pravico oditi, če mu ne ustreže. Ni dovolj ne, nočem. Izginiti mora, se razbliniti, ker si je drznila raniti samoljubje človeka, od katerega je odvisna. Ste že siti takšnih zapisov? Bojim se, da jih boste še brali. Žal.
Prijazno vabljeni k branju nove številke revije Jana.
