Kar veliko ljudi poznam, ki jim gredo prazniki na živce. Najraje bi jih prespali, se včasih sliši. Le čemu? Smo utrujeni od iskanja in zavijanja daril? Pisanja voščilnic? Namigovanja, kaj nam nikakor ne smejo podariti, kaj pa bi nas razveselilo? Bolni in zlovoljni od prazničnega prenažiranja, ko se spustimo z verige, pa čeprav je v zdravstvenem kartonu kar nekaj diagnoz? Prestrašeni, ker ni nikogar, ki bi mu od srca voščili? Dajte no, prazniki so lahko vse to ali pa povsem nekaj drugega. Ko sem nekoč neprevidno vprašala vnukinjo, kaj si želi za svoj praznik, je ustrelila. »Babi, jaz bi rada doživetja!« Le kje je takrat devetletni otrok staknil to zelo natančno opredelitev tistega, kar je sicer zelo poceni, a tako težko damo – čas, bližino, pogovore, načrtovanje, radost, skupne dejavnosti in spomine?
Ko sem bila še majhna, sva s sosedovo deklico, vrstnico, imeli skupnega Miklavža. Njena darila so bila bogata, okrašena z napihnjenimi baloni, moje je bilo samo eno, pa se nisem preveč žrla zaradi tega. Ne spomnim se, kaj sem dobila, sem pa takrat ugotovila, da je bil parkelj, ki je rožljal z verigo in našteval najine grehe, ogrnjen v kosmato pregrinjalo s sosedovega kavča. Da je vse skupaj samo igra. Da je darilo kupila mama, čeprav nam je šlo pogosto za nohte. Znala mi je razložiti, da bodo tisti baloni prej ali slej počili, nekatere stvari pa ostanejo za večno. Najbrž je bilo to najlepše darilo, ki sem ga dobila za popotnico v življenje.
Želje in razočaranja, ki sledijo, ker se želje ne uresničijo, kot smo sanjali, so sestavni del življenja. Dragoceno je, če se tega naučimo že v najnežnejših letih. Nič hudega, če tečejo solze, ker pod smrečico ni pričakovanega darila, je pa hudo, če ni nikogar, ki bi obrisal solze, objel otroka in pojasnil, da je to pač tisto, kar decembrski možje zmorejo. In če se je nabralo kar preveč daril, morda celo enakih, mar ne bi obdarovancu namignili, naj kaj od tistega podari prijateljem, ki nimajo tako radodarnih pravljičnih bitij? Tako nekako – veš, pod mojo smrečico se je znašlo tudi nekaj zate …
Smrečica, da. Majhna, na vrhu kuhinjske kredence. Pri eni stari mami so na vejicah viseli kamenčki, zaviti v svilen papir, pri drugi drobcena jabolka, na obeh pa so gorele sveče in neredko povzročile požar. Nobena božična drevesca se mi niso pozneje v odraslosti zdela tako čarobna, pa čeprav so včasih segala od tal do stropa. Dovolite, da zmeraj znova tam proti koncu leta zbujam spečega otroka v sebi.
Pa srečno!
Vabljeni k branju nove številke revije Jana.
