»Saj skoraj ni kaj spraševati,« je rekla prijateljica in pribila, da sta se najina soproga tako ali tako že vse zmenila. Recimo kaj? No, da bosta šla po vino nekam na Primorsko. Aha, to je že dobra novica, pili bomo eno samo pijačo in ne dvajsetih. Kaj pa hrana? »Prinesli jo boste s seboj tako kot lani. Zares ne nameravam tri dni stati za štedilnikom,« je rekla.
»V redu,« sem se trudila, da moj glas ne bi zvenel preveč nasajeno. Ne smem se spomniti lanskega silvestrovanja, ko je rekla, naj vsak prinese, kar hoče, vsekakor pa naj bo tistega za dvajset ljudi. Potem smo se srečevali pred vrati z ogromnimi lonci v rokah, tako da si še rok v pozdrav nismo mogli dati. In jaz sem imela večerno obleko popolnoma popacano z omako od sarme, ki je bila najin prispevek in sem jo cmarila zato, ker si je prijateljica tako zaželela. Nekoliko preveč sem nagnila lonec. Cenjeni soprog je imel v rokah pletenko in mi ni mogel pomagati.
Prekleta omaka, ki se je za povrh še tepla z barvo moje toalete, se je grdo zasušila, saj se nisem mogla preriniti do kopalnice. Tam so namreč v vrsti stale druge dame, ki so skušale spraviti s svojih oblek še nekoliko bolj neprijetne jedi – recimo ričet, ves masten od prekajene klobase, in segedinski golaž. Porkaduš, tole bo pa kot tovarniška menza, sem rekla. Samo to še manjka, da je katera skuhala vampe. Pa kaj potem, je siknila gospa, ki se je ravno prebila do umivalnika. »Seveda sem jih skuhala, če pa si je gostiteljica tako zaželela, čeprav sem nameravala narediti koktajl s škampi in mangom,« je rekla nataknjeno. Se pravi, da je mrha vendarle vsaki naročila, kaj naj prinese …
Vas zanima, zakaj je bila svečana pojedina sila nenavadna? Celotna kolumna naše simpatične nevrotične gospodinje vas čaka v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022.
