»Ne glede na to, koliko dam, nikoli ni in ne bo dovolj.« S temi besedami mi je eden od ljudi, ki so mi najbližje, nedavno v pogovoru – za katerega sva se lovila več tednov, kajti časa je vedno premalo – povzel bistvo svoje stiske. To je stiska človeka, ki mu pravzaprav ni več dovoljeno biti človek s svojimi občutki, radostmi in potrebami, temveč je zveden na raven topoumnega orodja, ki mora venomer proizvajati, da lahko sploh upraviči svoj obstoj. Dan je enak dnevu: eno samo služenje, ena sama tlaka, garanje, sekiranje, nenehno tuhtanje, ugajanje drugim, izpolnjevanje tujih potreb, tik pod površjem pa počasno, a nezadržno odtekanje življenjske sile skozi nakopičene plasti, v globine, do prepada, iz katerega se nato vstane le še na bolniško posteljo ali, bognedaj, v jamo. Obstoj kot neskončen niz neizpolnjenih odgovornosti in življenje le še kot interval med dvema odgovornostma, kratek utrip ravne črte na monitorju življenjskih funkcij, trenutek mrzličnega kopičenja energije skozi obupane rituale obnavljanja, minuta za umirjanje diha tukaj, deset minut za branje knjige tam, toda premalo, vedno premalo, kajti – nikoli ni dovolj. Gledam ga, gledam njegove udrte, utrujene oči, ugašajoče oči in ga razumem.
Malo je takih, ki ga ne bi razumeli – sploh v naši generaciji, rojeni in skupaj zgneteni v zadnjih vzdihljajih z ideali dela in služenja skupnosti obsedenega socializma, prekaljeni v nikoli končani tranziciji do izpolnitve ciljev, do sreče, do počitka, vmes pa za tuje grehe kaznovani z veliko recesijo, ki nam je za vekomaj nagnala v kosti strah pred velikim sesutjem – ki napoči prav zato, ker se ne trudimo dovolj in ker proizvedemo premalo. Mi smo otroci staršev, ki so v velikem valu urbanizacije zapuščali podeželje, trgali stoletne korenine in odhajali iskat srečo v mesto, v fabrike in urade in trgovine, namesto pogospodenja pa so si povečini pridelali le zamere svojih kmečkih, v nekem drugem času obtičalih mater in očetov, in nikoli potešeno hrepenenje po zemlji, po sajenju, po kali in žetvi – zato so iskali uteho in uresničenje v nas, v naši kali, v žetvi plodov našega brezgrajnega dela, v naših šolskih spričevalih, priznanjih, v naših šihtih, plačah, titulah in družinah. Kdo od nas zna danes reči ne, kdo zmore ob klofuti odtegniti drugo lice, kdo more dvomiti o dogmi »nikoli ni dovolj«, ko pa je ta dogma edina reč, o kateri so se strinjali vsi, ki so nas oblikovali, od staršev do boga in družbe, najsi bo socialistična ali kapitalistična? Kdo se ne čuti krivega zaradi želje po življenju, kdo se ob svojem neizživetem hrepenenju po svobodi ne boji obsodbe zaradi izdaje, kdo pred surovostjo množice ne briše sledi do svojega splašenega otroškega srca, kdo z doslednim razumskim sodelovanjem v duhamornosti vsakdana v resnici ne taji skrivne vere v pravljice? Kdo lahko v svojem življenju reče »dovolj je« sam sebi in vsem drugim, preden se njegove oči udrejo same vase in ugasnejo? Tega ne zmore skoraj nihče in zato tega tudi ne sliši več skoraj nihče; sodobna družba je skupnost sestradancev, ki se hranijo z lakoto drugih.
A dokler se ne bomo naučili, da je dovolj, ne more biti bolje; človek ima en želodec in eno življenje, in več od tega ni mogoče imeti, več ni mogoče napolniti. Dovolj je bogastva, dovolj je planeta, dovolj je hrane in dovolj je lepote, da se pogled ne pobesi – preveč je kapitalizma, preveč pohlepa, preveč izgorelosti, preveč duševnih stisk in slabe vesti. Dovolj je nas samih, takšnih, kakršnih pač smo in kolikor pač vsak zase zmoremo, in dovolj je človečnosti, če si jo le dopustimo. Kajti v resnici je samo ene stvari vedno premalo – in to je časa.
Revija Jana, št. 49, 6. 12. 2022
