Ptiče hranim že vse življenje, se pravi, sem jih hranila doslej. Najprej samo pozimi. Rekla sem si: naj si malo pomagajo tudi sami, tudi nam v glavnem ni mehko postlano. Ampak ker jih je bilo tako zabavno opazovati, sem dobrodelnost počasi širila in se ve, kje se je končalo. V precejšnji množičnosti, nekakšni ptičji ljudski kuhinji. Dobrodošel je bil vsak, ki je bil lačen. Zadnjih dvajset let sem jih hranila v z zelenim šavjem poraslem atriju, kamor se izteka steklena stena moje pritlične dnevne sobe.
Najiznajdljivejši so bili seveda vrabci. Vrabci so, takole mimogrede, precej brez manir. Tudi vrstni red, načelo kdor prej pride, prej melje, jim je španska vas. Ampak se mi zdi, da se znajo še posebej veseliti življenja, in veselje do življenja je pristop, ki mi je že od nekdaj ljub. Tudi skavsajo se kdaj, a le za hip in brez resnih namer ter predvsem brez hudobije. Med ptiči veljajo za nekakšen proletariat; to bo tudi od tega, da v glavnem operirajo v jatah, in množice so vedno manj opazne kot posamezniki. Seveda jim delamo krivico; posebej vrabčevke so res ljubke stvarce. Vrabci imajo čez oči nekakšne sivorjave lise in glavo nasploh vso našarjeno z barvami, v glavnem z odtenki sivorjave, tako da se jim oči skoraj ne vidi, glave punc pa so enobarvno sive, in tako pridejo do izraza te ženske vrabčje oči, koketne in ljubke, da je veselje. Da, vrabčevke so kar očarljivi ptički, čeprav večina ne misli tako. Kdo ve, zakaj. Kosi so, denimo, mnogo bolj cenjeni. Dobro, kos s perjem, črnim kot pekel, ter s kljunom in kremplji, rumenimi kot samo nebeško sonce, je res elegantna pojava in mu vrabec z razlogom ne more konkurirati, ampak ptiče je vendarle treba opazovati z nekaj prizanesljivosti, in poleg tega kosi na strehi našega bloka, kdo ve, iz kakšne komoditete, ob majskih večerih letos sploh niso izvolili peti, pa tako sem se veselila njihovih sicer res odličnih majskih arij in sem bila razumljivo precej užaljena.
Zadnje čase so moji ptiči ugotovili tudi, da se da prav imenitno lenariti na mojih napol spuščenih polknih dnevne sobe, in so se kdaj pa kdaj tako rekoč množično razkomotili na njih. Malce so meditirali, malo pogledovali v moji dnevno sobo in priznam: pogled nanje je prinašal v moje splošno počutje nekakšno veselo, pomirjeno spokojnost. Z vrabci na polknih sem se počutila kot del vesele, sproščene kompanije, ki ji muke in strahovi današnjega sveta ne morejo do živega.
Potem se je zgodilo. Kot strela z jasnega, čeprav danes premišljam, da se je najbrž pripravljalo že dlje časa. Ko sem nekega še ne tako davnega popoldneva nekaj šarila med drevjem v atriju, me je nepričakovano nagovoril možak srednjih let z balkona drugega, se pravi najvišjega nadstropja našega pritlikavega, vsega dve nadstropji visokega, pa grozno razpotegnjenega bloka: sedem vhodov. Ha! Ne bom ga navajala dobesedno, čeprav bi ga z nekaj truda najbrž lahko. Torej: moje hranjenje ptičev povzroča moji okolici, če še ne vem, dolgo vrsto zelo zoprnih posledic in težav. Vrabci, ki čakajo na mojo hrano ali si od nje oddihujejo, namreč posedajo po ograjah drugih stanovanj v bloku in, se opravičujem, serjejo. Serjejo, kadar čakajo na hrano, serjejo, kadar jo presnavljajo, serjejo od spokojnosti, kadar je zadeva prebavljena, serjejo od veselja do življenja, ker so zdaj siti. In ptičje sranje, ki se na moj rovaš nabira po balkonih sosedov, je treba čistiti. Mar vem, kako težko se odstrani ptičji drek? Govor je bil vljuden, suh, stvaren. Lahko bi bilo govorjenje mnogo neprijetnejše.
To bi bilo v glavnem to. Dvajset let mi o tem ni nihče ni niti črhnil, pa verjamem, da se je na moj rovaš, se pravi na rovaš mojih ptičev, če prav premislim, očitno na debelo čistilo. To seveda ni prav. Treba je ukrepati. Ptiči, adijo!
Tisti večer zlepa nisem zaspala. Po glavi se mi je kotalilo tisoč in eno vprašanje, a odgovora nobenega. Bil je morast čas, ki ga ne bom pozabila nikoli, ampak odgovora še vedno ni bilo od nikoder. Ne smem več hraniti ptičev. Konec.
Naslednje jutro se je začel moj mali pekel. Vrabci so se kot ponavadi obešali na velik rdeč grm desno od vhoda v atrij, v rujevo drevo, ki je odmetalo že skoraj vse rumene liste in se je precej pogršalo, skakali po travi, ki je še vedno vztrajno zelena, in vse je bilo na prvi pogled kot nekoč. Z eno samo velikansko razliko: hrane zanje ni bilo več.
Sčasoma so začeli pogledovati v mojo dnevno sobo, in čeprav so na splošno precej butasti, zdaj očitno že vedo, da hrana zanje prihaja prav od tam. Ampak hrane to pot ni bilo. In je tudi jutri ne bo. Počasi sem se prisilila, da sem nehala gledati skozi okno, ampak vseeno ni bilo dosti bolje. In ko sem s kotičkom očesa opazila malo smrkljo, ki je kot ponavadi čepela na moji roleti in začudeno zrla vame, me je dokončno zvilo. Šla sem po dlan zrnja, ga zunaj napol miže vrgla na tla in se zaprla nazaj v sobo. Jutri tega ne bom več storila.
Tako se torej v tem adventnem času odvajam od dobrega srca. Najbrž se ne bo končalo zlahka, ker mi srce, ta odvečna in utrujajoča mišica, ne bo dalo. Imam še srce iz starih časov; tedaj je funkcioniralo še kup nepotrebnih in obremenjujočih refleksov, ki jih je današnji čas že zdavnaj razbremenjeno odvrgel. Jaz jih imam rada in jih vse bolj pogrešam. Ampak tako je to na splošno s starimi ljudmi. Sicer pa bodo slej ko prej pomrli.
Revija Jana, št. 49, 6. 12. 2022
